Poezija Iz Zaprašenega Arhiva V.

Notranjost poka točno tam, 
kjer so nekoč že bile razpoke.
Sedanjost prinaša nove in nove.

Gole stene ne zdržijo.
Zlom.
Rušenje.
Kolaps globoko v meni.

Dnevi brez sončnega vzhoda,
dnevi, ko so oči slepe.
Dnevi, ko se bojim iz kletke.
Dnevi se razraščajo v mesece,
meseci v leta.

Izsek iz lokalnih novic,
rubrika Parcele duš:
Gradnja nove hiše,
kjer so bile žalostne ruševine.

Po mnogih letih zaslišim bitje v prsih.
Zvok, sprva tuj, udomači popolne note.

Nasmeh duše posadi mavrico na vrt ljubezni,
jaz pa samo zamahnem z roko ob drami,
ki še vedno raste na premnogih vrtovih.

Trenutno stanje duha: Lahkotno kot peresce 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja