Saj veste, vsi “prvič” so posebni in nepozabni. V reviji Lisa je bil prispevek iz sejma v ljubljanskem Maxiju in med fotografijami je bila moja metuljčkasta stojnica ter obesek iz blaga :). Priznam, revijo sem vzela v roke neštetokrat in vsakič mi je bilo toplo pri srčku, pa tudi malce važna sem bila, hihi :).
Vem, včasih zvenim kot pokvarjena plošča, ki igra vedno znova enako melodijo. Vedno znova pišem o zamenjavi starih koščkov, ki sem jih prerasla, s svežimi koščki sestavljanke. Vedno znova delam prve korake in vedno znova se mi zdi, da sem šele na začetku poti. Cilj je vedno nekje daleč pred mano in če sem se česa naučila v preteklih letih, sem se naučila tega, da ne bomo nikoli zares tam, kjer bi radi bili. Zato moramo najprej poiskati svojo lastno pot, potem pa uživati v slehernem koraku. In vse, kar se dogaja v zadnjem času, je zame dokaz, da sem končno na pravi poti. Ni popolna, ni enostavna, je pa moja, samo moja :).
Jupi, vesela zate, čestitke!
Draga moja Helena….vse pohvale…neverjetna si..tvoje mojstrovine, tvoje pisanje….kapo dol, zelo zelo lepo..ko berem kako lepo vse opišeš, se kar znajdem v tvojem svetu…in tudi vem, da je vse kar ustvariš resnično narejeno s srcem in dušo. Sem hudooooo ponosna nate…in hvaležna da te imam..le tako naprej, velik objem, Sonja
Shamsika, hvala iz srca za tako lepe besede – in res je, vse kar naredim, je ustvarjeno s srcem in dušo :).
Hvala 🙂