Oblačimo Promile…

Kakšni dve ali tri leta nazaj je mama od sodelavk dobila idejo: moška obleka za buteljke. Uh, tega je naredila kar nekaj, tudi zame, da sem jih podarila drugim. In tukaj sem zdaj……osamosvajam se na tisoč in enem področju, na tisoč in en način. In sem si rekla, skrajni čas je, da izdelam tudi sama kakšno fino-fensi-šmensi obleko in hkrati nafilam možganske celice z novim znanjem. In če bo odziv dober, vključim kakšne unikatne izdelke tudi v svoj repertoar. Seveda od pogoju, da bom čutila, da to delam – s srcem.


Te dni je nastajal prototip. Prototip-iranje se je raztegnilo na cel teden, ker je bilo družabno dogajanje v tem času dokaj pestro. Najprej je bila na vrsti izbira blaga. Saten – seveda. Ker imam dva različna modela sakojev, sem iz svojih starih zalog izbrskala še srebrno svetleče blago, ki spominja na disco čase (tole me spomni na videospot YMCA – konkretno na njihova oblačila .

Brez žrebanja je bil najprej na vrsti satenast sako (ker sem imela v stroju ravno zlat sukanec…in zakaj bi se mučila z menjavanjem, če ni potrebno?).

Prvi zapleti so se pojavili, ko sem skušala to blago malce “zrediti”, ker da blago večje debeline končnemu izdelku lepšo obliko. V ta namen obstaja posebno blago, ki deluje kot trdilo (in ga je potrebno zalepiti z likalnikom na osnovno blago). Ker je le-to že nekaj časa stalo zloženo v omari, so gube kljub likanju ostale (grrr!). Problem številka dva je bila temperatura likalnika. Najti ravnovesje pri satenu ni vedno otročje lahko. Če je temperatura prenizka, se ta zadeva nikakor ne prilepi na saten (preklinjanje preverjeno NE pomaga), če je temperatura previsoka – se saten zguba, zažge ali pa se zgodi katero drugo sranje. In tak vročinski udar sem imela kar trikrat! Po izmenjujočih ritualih rezanja, likanja in rahlega izgubljanja živcov – mi je uspelo spraviti vse v stanje – dovolj dobro za izdelek, ki ga ne bom nikomur podarila.

Pa smo pri šivanju. Mama, ki je naredila tega že malo morje, je po dolgem času nedejavnosti izgubila del možganskega pomnilnika, v katerem je zapisan postopek. Po nekaj imroviziranih šivih mi je uspelo narediti nekaj, kar bi lahko na daleč izgledalo TO. Aha, da ne pozabim, da je bilo treba nekako nadomestit izgubljen del – ki ga je mama odrezala, češ, da MENDA tega tukaj pri tem modelu ni – pa se je kasneje izkazalo, da bi moral biti (hmmm).
Konec dober – vse dobro. Še slikice prototipov, kaj bolj extra pa je v planu prihodnjič
 .

Trenutno stanje duha: 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja