Saj poznate tisti čudoviti občutek, ko se maksimalno potrudite, da bi nekoga osrečili, pa se veselje vrne nazaj k vam – in to pomnoženo? 🙂 . Navdih za tokratni zapis sta dva dogodka, ki sta mi v zadnjem času ostala v prav posebnem spominu. Prvi se je zaključil z iskricami in hvaležnostjo v očeh starejše gospe, ko sem ji sešila majčko za orientalski ples. Ko je odhajala, mi je stisnila roko in tako iskreno, kot že precej časa nihče, rekla, da je vesela, da me je spoznala.

Drugi dogodek se je pričel s Cupi. Cupi je vzdevek lastnice kuharskega bloga, ki se strašno rada potepa med kuhinjskimi poličkami. Ko sem posebej za njo izdelala copatke, me je prijetno presnetila s svojim zapisom na blogu.

Če preberete, kaj je zapisala, boste vedeli, o čem govorim :). Cupi, še enkrat hvala za vrstice, ki so mi polepšale dan. Ko sem dobila material, sem se lotila predpasnika v stilu copatkov, saj mora imeti vsaka prava kuharica popoln predpasnik :).