Nekaj na barvah me pritegne vedno znova in znova. Kot magnet so. Imam občutek, da jih diham. Ravno tako, kot vpijam vase tudi oblike in vzorce. Iščem jih in zbiram v svojem vidnem polju. Včasih so kot nežen dotik, včasih kot poplava in vihar v meni. Nekatere se smejejo, so navihane, spet druge žalostne. Nekatere grejejo, druge hladijo (vedno mi je zanimivo opazovati, kako me v modri majici zazebe prej kot v rdeči). Vsak dan in vsako razpoloženje skušam uskladiti s tem, kar imam na sebi. Kolikokrat sem se že oblekla in potem ugotovila, da se preprosto ne počutim rdeče…ali modro…ali rumeno…
Igra barv in vzorcev me izstreli v neko čisto posebno vesolje, v katerem iščem harmonije. Včasih nežne, včasih strastne, včasih nenavadne…vedno pa takšne, ki me napolnijo s čudovitimi občutki in dajo tisto piko na i pri ustvarjanju posebnega…
Trenutno stanje duha: Še vedno 🙂