Pri ustvarjanju sledim svoji lastni viziji lepote in popolnosti. Ustvarjam to, kar je všeč meni in kar z veseljem nosim oz. uporabljam tudi sama. Brez tega je po moje dolgoročno nemogoče uspeti. In ko sem postala oboževalka svojega lastnega nakita, oblečenega v blago (prstanov nisem nikoli posebej marala, sedaj pa uiii :)), sem vedela, da sem na pravi poti.
Seveda je včasih potrebno tudi tvegati, razmišljati izven okvirjev, izdelati nekaj takšnega, za kar nisi popolnoma prepričan, kako bo izpadlo. Občasno je potrebno dovoliti viziji sinhronizacijo z notranjo rastjo. Pa vendar – na koncu koncev lahko ustvarjaš resnično dobro le to, v kar verjameš in se ti prilega kot manjkajoči košček sestavljanke.
Odkar sem obiskovala tečaj fotografije, se težje lotim fotografiranja izdelkov. Merila so višja, moje oko je postalo še bolj kritično. In opažam, da gre vse preveč izdelkov na pot brez fotografiranja le zato, ker tega ne želim narediti polovičarsko. Odkar sem dobila novi super-duper-pametni telefon, sem se navdušila nad Instagramom. Tako lahko na 123 ujamem trenutek, brez slabe vesti, da dela nisem opravila dovolj dobro. Saj navsezadnje od telefona na morem pričakovati vrhunskih posnetkov. Se učim lekcije – bolje je nekaj opraviti nepopolno, kot pa sploh ne :).
Prilagam nekaj “instantnih” ujetih trenutkov, kvadratne fotografije se mi zdijo prava poletna osvežitev :).
