Pred časom sem si zašila etui za planer. Ker moj planer nima posebne zadeve za zapiranje, utegne biti prenašanje brez dodatne zaščite v torbici (kjer je še pol milijona drugih stvari), skrajno nespametno. Rezultat je lahko tako ali drugače onečedana (beri: pomečkana, umazana itd.) različica nekoč ličnega planerja. Da se vrnem k etuiju – izbrala sem zebrasto varianto, podloženo z rumenim satenom. Ko ga je videla kolegica, je izrazila željo, da bi imela nekaj podobnega za telefon.
Izvedba sicer ni zahtevna, se pa da izdelati marsikaj posebnega. Ker ima moja sestra popolnoma enak telefon, kot ta “etuija željna” kolegica, sem si sposodila za model kar njenega SE W350i. Najprej sem vse lepo premerila, da bi bilo vse tipi topi in bi bil etui čimbolj kot ulit. V svoji želji po ulitosti sem malce pretiravala, ker je bil na koncu – za odtenek prekratek. No, če bi se telefon ob kuhanju v pralnem stroju malce skrčil, bi bil etui res idealen. Namesto preverjanja te teorije, se se lotila izdelave novega (tisti premajhen je pa lahko npr. za slušalke).
Da bi bil telefon povsem varno spravljen, si je bilo potrebno omisliti nek sistem zapiranja. V ta namen sem zašila na etui še del, ki omogoča zapiranje eutija s pomočjo pritiskača (OMG, to je ena od čudnih besed, ob katerih lahko dobiš ošpice...pritiskáč -a, 
samostalnik moškega spola
(á) gumbu podobna priprava za zapenjanje oblačila, sestavljena iz dveh delov: prišiti pritiskač; bluza se zapenja s pritiskači) 
Nekaj mi govori, da je to začetek čisto prave etui-manije 

Love the blog
🙂