Dva koraka naprej & pet nazaj

Dragi moji, tole pišem s svinčenim občutkom v srcu.

Zakaj svinčenim?

Ker se število ljudi, vrženih preko roba preživetja, nenehno povečuje. Ker je lahko srečen, kdor ima službo, kaj šele, da bi izbiral, kaj bo delal in prihajal domov s svetlečim nasmehom na obrazu. Takšne izbirčnosti in razkošja si v današnjih časih ne more privoščiti vsak. Jaz si ga (trenutno) še lahko.

Ker se živo spominjam občutka brezizhodnosti, iskanja službe, finančne odvisnosti ter globokega minusa na banki. Še sedaj čutim ujetost v službah, ki so v meni poteptale možnost za rast.

Ko vse tole seštejem, imam občutek krivde, če samo razmišljam o tem. Občutek krivde, da me obkroža toliko pozitivnega, pa vendar ne žarim od gole hvaležnosti.

Kljub svincu v srcu bom iskrena. Iskrena bom zase, ker je čas, da se spopadem z občutki krivde, ki se pojavijo, kadar “jamram”. Čas je, da se spopadem s strahom, da bom zvenela nehvaležno ter pesimistično. Iskrena bom za vse vas, saj nas maske na obrazih le oddaljujejo. Kdaj pa kdaj lahko priznamo sebi in ljudem okrog nas, da nismo pogumni in zadovoljni. Da smo na trenutke prestrašeni, utrujeni. Da ne vemo, kako priti do tja, kamor želimo priti. Ali še huje – nimamo pojma, kam želimo.

Pred časom mi je moj D. rekel, kako pogumna sem, ker se podajam na samostojno ustvarjalno pot. In sem odgovorila, da nima moja odločitev nobene povezave s pogumom.  Je le logična posledica dejstva, da nisem našla službe, ki bi bila zame sanjska, v meni zbudila odličnost, povezovala moje sposobnosti in mi nudila ugodne pogoje za rast. Edina rešitev je bila gradnja sanjske službe. Ne, moja pot ni povezana s pogumom, ampak s tem, da svojih želja ne morem spremeniti. So del mene, ki ga ne morem izbrisati, brez da bi izbrisala svoje bistvo.

Ko plujem s tokom, se zdi vse prav, prihodnost je kot topel poletni dan. Ti trenutki, prepredeni z metuljčkastim navdušenjem, so zame raj.

In potem se neslišno, po prstkih, prikradejo trenutki (zadnje čase jih je veliko), ko plavam proti toku. Namesto naprej, grem nazaj. Strahovi glede prihodnosti, dvomi, da zmorem, da sem dovolj dobra, se množijo kot gobe po dežju. Sprašujem se o smislu vsega, kar počnem. Motivacija pobegne neznano kam. Utrujena postanem od povezovanja tisočih delčkov v celoto. Nisem le ustvarjalka. Sem hkrati šefica, ki odloča kam in kako naprej. Šivilja. Tajnica, ki odgovarja na naročila, piše račune. Pakiram izdelke. Jih odnašam na pošto. Izdelujem vrečke za pakiranje, vizitke, deklaracije za izdelke. Ure in ure iščem materiale, popolne delčke novih projektov. Raziskujem tehnike in načine, kako izdelati drugače, bolje. Skrbim za promocijo. Fotografiram izdelke. Sem investitorka in finančna svetovalka, izmed sto možnostmi moram izbrati le nekaj vložkov v prihodnost, ker za vse enostavno ni dovolj denarja. Sem prodajalka na stojnici, vedno znova prenašam težke kovčke, postavljam, pospravljam – ne glede na mraz, vročino ali presneti (!!!) veter.

Ko žongliram med vsemi temi funkcijami (večine teh NE obvladam, sem nerodna začetnica), mi začnejo žogice druga za drugo padati na tla. Ob nenehnem pobiranju žogic izgubljam energijo, izgubljam zagon. To, kar je najbolj pomembno – ustvarjanje – pristane na stranskem tiru.

Takrat pomislim, kako ČUDOVITO bi bilo želeti in imeti službo, ki že obstaja. Službo, ki je ne bi rabila graditi iz mrzle ničle. Kjer bi se lahko posvetila le enemu področju – tistemu, ki bi mi bilo najbolj pisano na kožo, namesto da moram povezovati neskončno  število niti. Službo, ki bi jo lahko izklopila kot budilko po 8-ih urah. Če delaš doma, ta meja izgine. Službo s plačo na določen dan v mesecu in dopustom. Službo, ob kateri se ne bi nenehno odpovedala vsemu, pa kljub temu mukoma plavala od položnice do položnice.

Ja, v takšnih trenutkih si želim, da bi bilo drugače, bolj enostavno. Da bi bile želje, vgravirane v moje srce, lažje dosegljive. Da ne bi iskala poti skozi plevel, preko kamnitih gora in močvirnatih zaplat. Čeprav so padci in ovire pogoj za rast, me učijo modrosti, razbijajo omejujoče vzorce, včasih zahrepenim po varni coni udobja.

Pa vendar – to je moj edini načrt. Nimam načrta B ali C. Zaupati moram, da nam vesolje ne posadi v srce slik, ki jih ne zmoremo uresničiti. Verjeti moram, da bom pravočasno dobila odgovore kam in kako naprej. Verjeti moram v nadaljevanje ceste za ovinkom, čeprav je sedaj še ne vidim. Verjeti moram, da naše ladje niso ustvarjene za dolgočasna pristanišča, temveč za pogumno plovbo skozi divje valove, kjer so počutimo ŽIVE.

Sedaj pa tako veste, kaj sledi – nekaj bombončkov, ki so nastali v času blogerskega mrka 🙂 .

Copatki za vesele nogice z napisom na podplatih:

IMG_6659IMG_6660Trakovi za ključe. Preverjeno v praksi: žive barve skrajšajo čas iskanja ključev v “šotorskih” torbicah 🙂 :

IMG_7810Mini drobižnice za velike zaklade, mijauuu 🙂 :

IMG_8018 IMG_8011Miniaturne drobižnice / obeski (za žeton za kavo, voziček, evreke za sladoled, lepe misli, … 🙂 ):

IMG_7780IMG_7806-2

2 odziva na “Dva koraka naprej & pet nazaj

  1. Helena bravo, si pogumna in ob tako lepih izdelkih ponosna. In vsi drugi okoli tebe srečni, saj jih s svojimi umetnijami osrečuješ in jim polepšaš dan. Perfekcionist in pol si 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja