Velike in majhne sanje

V prvi polovički leta je moja notranja baterija kljub premoru in izdatnemu počitku ekspresno izgubljala število črtic. Kolo ustvarjanja sem vedno težje zagnala, veriga je zarjavelo godrnjala. V vsaki celici mojega telesa je začel nadležno doneti alarm in ne glede na to, kako močno sem pritiskala gumb za izklop, ga nisem mogla utišati. Kristalno jasno mi je postalo, da nekaj počnem narobe, ZELO narobe.

Po dolgih tednih premetavanja svoje notranjosti in iskanja križišč, kjer sem narobe zavila, sem začela sestavljati sliko.

Odkar sem pred tremi pustila službo, ki me je dušila, in odšla na lov za sanjsko službo, sem bila sveto prepričana, da je obdobje ignoriranja mojega notranjega glasu zaključeno. Sedaj vidim, da sem upoštevala le del sebe, ki sem ga tako dolgo tlačila, za preostale delčke pa sem bila še vedno gluha. Če si ne prisluhneš in trmasto hitiš naprej, se spremeniš v hrčka, ki vrti kolo dan in noč, vendar je še vedno na popolnoma enakem mestu.

Počasi razbijam napačne vzorce in prepričanja, ki sem jih pletla skozi življenje. Učim se ustaviti in utišati notranjega kritika, da bi lahko zaslišala svoj pravi glas.

Učim se umiriti, prekiniti nenehno hitenje ter občutek, da MORAM čimprej priti do cilja. Učim se, da je včasih manj več. Dve uri dela lahko ponudita boljše rezultate od celodnevnega norenja brez počitka.

Spoznavam, da je bolje imeti več majhnih sanj kot ene same velike. Ker če se za ceno velikih sanj odpoveš vsem majhnim, te začne razžirati praznina. Velike sanje niso nič vredne, če zanemariš vse ostale delčke sebe, ki prav tako potrebujejo pozornost in ljubezen. Prav tako niso velike sanje nič vredne, če prideš na cilj sam.

Brskam po sebi in iščem majhne sanje, na katere sem pozabila, prepričana, da bodo pojedle dragoceni čas, namenjen velikim sanjam. Korak za korakom vračam v svoje življenje pisanje, fotografijo, kuhanje, knjige, gibanje, druženje. Učim se ponovno uživati v vsem, kar mi je notranji kritik odtegoval s trkanjem na slabo vest.

Ko imaš tako dolgo pred očmi cilj, pri katerem je pomembna produktivnost in gradnja nečesa, kar prinaša denar za preživetje, je težko enostavno uživati v stvareh, ki niso povezane s tem. Pa vendar sedaj vidim, da se brez teh sestavin reka ustvarjalnosti spremeni v motno jezero. Naravnih zakonov enostavno ne moreš pretentati. Če si ne prisluhneš, dobivaš od življenja zaušnice tako dolgo, dokler ne priznaš resnice. Boleče, pa vendar če pogledamo iz druge perspektive – dar, vreden več od vagona zlata (no, priznajmo si, včasih bi raje izbrali zlato 🙂 ) .

Ustvarjalne ovire se počasi znižujejo. Dobivam novi zagon, sveže ideje. Na ustvarjanje se trudim ponovno gledati kot na hobi, ne kot na službo. Le tako si dovolim vzeti čas za neobremenjeno ustvarjanje, igranje z novimi idejami, brez nenehnega ocenjevanja stopnje produktivnosti. Skušam gledati skozi sveže umita očala.

Ne delam si utvar. Vem, da me bo začelo ponovno vleči na staro pot. Ampak takšna pač sem. Ne znam delati polovično, raje delam s vsako celico telesa, dovolim, da me posrka vase. Pa vendar bi rada verjela, da sem se naučila te lekcije in nove klofute ne bodo potrebne 🙂 .

Za konec še skok v ustvarjalno sobico. Končno sem realizirala idejo, ki je rasla v glavi skoraj leto dni – magnetki, oblečeni v blago 🙂 :

IMG_8338Posebno darilo za posebno osebo – trak za ključe, mijauuu uhančki, srčkast magnetek ter čestitka:

IMG_8346Pa lep deževni pozdravček 🙂 .

2 odziva na “Velike in majhne sanje

  1. Lepo zapisano, tudi besede ti tečejo in rada prebiram tvoje zapise… in se zazrem vase. Magnetki in darilce pa tako ali tako – perfektno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja