Če že zapišem besede s težo svinca, si želim, da kljub vsemu opazite na vogalu zavese špranjo, skozi katero kuka sončno upanje. Želim si, da moj blog ravno tako kot moji izdelki prekipeva od barv, energije, pozitivnosti. Hitro, prehitro nas lahko okuži negativizem, ki ga srečujemo na vsakem koraku. Potrebujemo protiutež. Zato sem zelo zelo vesela, da bom tokrat v šopek spletla barvite besede.
O, kako si želim, da bi lahko dogodke & občutke, ob katerih toplota ovije srce, vložila kot sladko marmelado v majhne steklene lončke. In potem bi sredi hladne zime odvila pokrovček ter zajemala sladkobo. Z majhno žličko, da je ne zmanjka prehitro. Mmm 🙂 .
Za mano je 9-dnevni “štantarski maraton” v okviru mariborskega Festivala Lent. Bilo je naporno, fizična energija je krepko v minusu, pa vendar sem si dodobra napolnila kreativno baterijo. Dobila sem natanko to, kar sem potrebovala na tej točki poti.
Kljub vsem minusom obožujem prodajo na stojnicah. Prodaja preko spleta je tako zelo neosebna. Zavedam se, da je veliko težje kupiti izdelek, ki ga ne vidiš v živo, se ga ne moreš dotakniti in začutiti njegove energije. Hkrati pa s prodajo preko spleta zamudim najljubši del – veselje, iskrice v očeh nove lastnice. Ja, izmenjava v živo je neprecenljiva. Nič ne more nadomestiti človeškega stika. To je tisto, kar bolj od vsega ostalega polni mojo ustvarjalno dušo.
Drugi razlog, zakaj tako rada prodajam na stojnicah, je družba soustvarjalk. Ker je ustvarjanje tako velik del mojega življenja, prepleta se s vsako celico moje biti, mi ogromno pomeni družba ljudi, ki so mi v tem pogledu tako zelo podobni. Lahko bi rekla, da smo vsak na svoj način “čudni”, morda ravno zaradi tega potrebujemo ustvarjanje – za izražanje dela sebe, ki ga drugače ne znamo.
Pravzaprav ne gre za seštevek čustev, ne gre za logično razlago, zakaj je, tako kot je. Gre za občutek, ki me prevzame na sejmih. Počutim se tako zelo domače, strahovi in dvomi izginejo. Čutim, da sem točno tam, kjer moram biti. Bivam v tistem trenutku, ne skrbi me, kaj bo prinesla prihodnost, ne obremenjujem se s preteklostjo. Takrat sem enostavno jaz v čolničku sredi morja, dvignem vesla in uživam v toku.
Seveda ne gre brez utrinkov, ki jih bom zagotovo z veseljem pogledala tudi na stara leta 🙂 . Hvala vsem, ki ste se ustavili ob mojem štantku, izmenjali prijazne besede ali posvojili košek mojega ustvarjanja. Brez vas ne mi mogla hoditi po tej potki 🙂 .
Takole je videti, ko je sredi mesta zaprta Koroška cesta, ljudje pa ležijo na od celodnevnega sonca razgretem asfaltu 🙂 .
Še v panoramskem pogledu 🙂 :
Zadnji dan sem si delila stojnico z Anjo in njenimi odličnimi domačimi granolami & keksi & kosmiči, ki se skrivajo pod imenom Fruštek. Po mnenju šefice sejma sva imeli najlepšo stojnico. Ja, sva bili kar malce važni zaradi pohvale 🙂 . Črno beli kontrast me spominja na yin-yang. (foto: Anja / Fruštek)
Sveža kolekcija prstanov (foto: Janči) :
Pa lep sončno-ustvarjalni pozdravček 🙂 .
