Torbica Za Branketo Smrketo :)

Branka (z “umetniškim” imenom Branketa Smrketa in ptičjim vzdevkom Emma Lastovica), je prijateljica, ki enostavno OBOŽUJE vse, kar je kakorkoli povezano z metuljčki. Mojca (z “umetniškim” imenom Mojca Potepulja in ptičjim vzdevkom Samantha Ščinkavec), je prijateljica, ki ji je Branka zadnje mesece ogromno pomagala. In tako je Mojca prišla na idejo, da bi jaz(trenutno še nimam “umetniškega” imena, moj ptičji vzdevek je Elena Drozg :)), zašila unikatno metuljčkasto (kak drug motiv absolutno izpade že v ožjem izboru!) torbico za Branko – kot darilo v zahvalo za ves njen trud.
Z Mojco sva se odločili za kombinacijo črnega skaja in zlatega metuljčka. Najprej je bila na vrsti izbira motiva (tattoo motivi so zelo uporabni), ki ga je bilo potrebno spraviti v primerno velikost. Pri tem je bil zelo dobrodošel fotokopirni stroj, s pomočjo katerega sem povečala motiv na primerno velikost. Preden izrežem motiv iz lista, ga običajno oblepim s prozorno samolepilno folijo, ki je sicer namenjena zavijanju knjig. Tako je motiv tudi zaščiten pred cefranjem in uporaben za potencialno nadaljnjo uporabo.

Kroj za torbico sem narisala na papir (hm, estetska ocena ne bi bila visoka ), ga izrezala in zarisala na skaj.
Za podlogo sem uporabila zlat saten, ki se ujema z zlatim metuljem. Tudi na praktičen žep za razne drobnarije nisem pozabila.
Motiv metulja je bilo potrebno prenesti na zlato blago – ker je blago elastično, sem nanj zalikala centilin (sicer bi se metulj pri šivanju raztegoval in bi bilo šivanje zelo težko, če ne nemogoče). Ko sem narisala motiv na blago (pri risanju na črno blago so zelo praktični srebrni ali gel svinčniki), sem ga izrezala in nalepila na skaj (sicer bi se pri šivanju premikal in gubal). Za lepljenje sem običajno uporabljala sekundno lepilo v obliki gela, ker se lažje nanaša. Ko sem ga tokrat želela kupiti, sem razočarana ugotovila, da ga ni na zalogi. Sem pa našla sekundno lepilo, ki se nanaša s čopičem in blazno navdušena ugotovila, da je veliko bolj praktično za nanašanje, saj omogoča tanek in natančen nanos. Zadnja faza, kar se tiče metuljčka – je bilo šivanje na skaj. Sprva me je zaskrbelo, ker se je zlato blago ob vbodu blizu roba motiva rahlo cefralo. Je pa bil končen rezultat zaradi tega še lepši in bolj poseben.
Sledilo je šivanje naramnic, okrasne obrobe z zlatim sukancem, sestavljanje torbice, šivanje podloge in zadrge. Morda na prvi pogled ni videti, koliko dela je dejansko vloženo v eno torbico, sploh če je dodan še kakšen detajl. Postopek je še toliko bolj dolgotrajen pri skaju, pri katerem je šivanje, obračanje in vse, kar spada zraven, veliko težje kot pri navadnem blagu.

Moram priznat, da je izdelava te metuljčkaste torbice konkretno stestirala moje potrpljenje. Nekaj v meni pa je skakalo od veselja, ko je Mojca poročala o Brankini reakciji, ko je torbico dobila. Takšni trenutki me vedno znova spomnijo, v čem je pravzaprav najlepši del ustvarjalnega procesa – nasmešek na obrazu in hvaležnosti v očeh.

Trenutno stanje duha: Rahlo zaspano (pa ne zaradi šivanja, ampak nočnih plesnih korakov 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja