Filmi. Obožujem jih. Sploh če so dobri in jih gledam na velikem platnu. Večina zgodb zbledi v spominu. Nekatere pa se zasidrajo in ostanejo z mano za vedno.
Ena takšnih je zgodba iz filma Sedem duš. To je eden tistih redkih filmov, ko sem se popolnoma zlila s sliko, zvokom in občutki. Posrkal me je vase in ni zapustil niti naslednji dan. In v sebi sem razmišljala. O vzporednicah v življenju. Kako bi bilo, če bi bilo. O krivdi. O odpuščanju sebi. O napakah, ki jih želimo popraviti, pa ne moremo. O nožih, ki prerežejo naša življenja na dva dela – na del PRED in na del PO. O ljubezni.
Skušala sem si samo zamisliti, kako je biti odgovoren za izgubo sedmih življenj. Po moje ni besed v slovarju, ki zmorejo opisati težo, ki pritiska na dušo, ko se ti življenje tako zdrobi v sekundi. Kako se je sploh mogoče še kdaj zravnati in sestaviti? Kako je, če spoznaš LJUBEZEN v trenutku, ko več ni mogoča?
Tipka Delete v realnem življenju ne obstaja. Naša vest je nezmotljiv sodnik, ki ne izpusti niti ene same sekunde dneva. Lahko bežiš, ampak pred sabo ne moreš zbežati. In odpustiti samemu sebi je najtežje.
Zase vem, da sem naredila ogromno napak. Ogromno jih še bom. Ampak kadarkoli naredim napako, jo skušam popraviti, se nekako spokoriti za njo, sicer me nemir ne pusti iz vajeti. Človek nikoli ne ve, kdaj se bo spotaknil, nikoli ne ve, kdaj bo ranil drugo živo bitje, čeprav tega ne bo želel. Človeški faktor zmotljivosti naredi svoje. Ne verjamem pa v naključja. Pravzaprav – napak ni, so le lekcije. Težja, kot je lekcija, večja, kot je “napaka”, več se lahko naučimo, če le ne zremo predolgo v vrata, ki so se nam zaprla.
Trenutno stanje duha: Razmišljujoče…