Skromna Gospa Z Velikimi Sanjami, Ki Je V 7 Minutah Sprožila Pravo Revolucijo

Navdušujejo me pozitivne vibracije, ki se širijo z virusno hitrostjo. Pred dnevi me je zelo prijetno presenetil tale video:

http://www.youtube.com/watch?v=9lp0IWv8QZY

Z zanimanjem sem te dni spremljala gledanost le-tega. Več kot očitno gre za efekt snežne kepe, ki se kotali po hribu navzdol. Če upoštevam, da ima tale video od 11.4., ko je bil objavljen, pa do danes, že več kot  20 MILIJONOV ogledov, lahko povsem upravičeno rečem, da je sprožil pravo revolucijo – in samo v šestih dneh navdušil milijone ljudi (priporočam, da si preberete še komentarje pod posnetkom). Tole je čudovit dokaz, da lahko posameznik, ki navzven ni videti prav nič posebnega, nosi v sebi veličino, ki si je ne znamo niti predstavljati. S tem posnetkom se ne širi zgolj prelep glas, ampak ideje o sanjah, upanju, veri in tudi človeških predsodkih.

Lekcija številka 1 – je lekcija o predsodkih.

Kolikrat že samo zaradi predsodkov, ki nam mažejo očala, NE VIDIMO. Mali princ je dobro vedel, da je bistvo očem nevidno in da moramo gledati s srcem. O eni stvari sem prepričana – da je v trenutku, ko je Susan začela peti, sleherni človek v publiki začel gledati na njo iz te “srčne perspektive”. Redki so ljudje, ki tako veliko množico pripravijo do tega, da za človeško masko vidi neskončno čudovite travnike. Posebnost še zdaleč ni le v njenem glasu, temveč v njeni zmožnosti, da odpre srca in zbudi čustva. Pogled na reakcijo komisije pove vse – v njih je porušila jez in za tistih nekaj minut so se popolnoma predali.

Lekcija številka 2 – je lekcija o sanjah.

  • Za sanje ni nikoli prepozno. Niti pri 35-ih letih. Niti pri 47-ih. In niti pri 90-ih. Dokler živimo, imamo možnost, da naredimo prvi korak.
  • Prave sanje nikoli ne umrejo. Sanje niso slika, ki jo zgolj obesimo na steno in pozabimo, da je tam.  Lahko si rečemo, ah, ni pomembno, lahko živim brez tega, da jih doživim. Velikokrat se zgodi, da jih več ne slišimo, ker smo nehali poslušati svoje srce, ampak – sanje se ne razblinijo v nič. Ko bomo stari, se bomo – ali spominjali poti, ki smo jo prehodili do cilja, ali pa bomo polni vprašanj, očitkov in obžalovanja, da v ključnem trenutku nismo rekli življenju DA.
  • Naše najgloblje želje so naš edini kažipot, ki nas popelje na pot tega, kar v resnici SMO.
  • Ko ljudje vidijo v naših očeh hrepenenje, ko začutijo z nami, bodo navijali za nas. Poleg tega jim bomo vzpodbuda in navdih, da si bodo tudi sami upali – upati.

 

Zgodba o Susan Boyle me spominja na Paul Pottsa – zmagovalca predlanskega Britain’s Got Talent Show-a – skromnega mladeniča z božanskim glasom, ki je kljub neverjetnemu daru dvomil sam vase.

Od vseh youtube videov sem tega videla največkrat od vseh. In vedno znova se v meni nekaj premakne, ko vidim prelomno točko, ki se zrcali v njegovih očeh. V tistih nekaj trenutkih je nehal sanjati življenje – in začel živeti sanje.

Za konec:

Vsakdanje novice, ki kažejo svet bolj ali manj v temni luči, dušijo upanje, dušijo sanje, dušijo to, kar je lepega in spontanega v nas. Ljudje smo sestradani drugačnih zgodb – zgodb, ob katerih se vračamo k dragulju znotraj nas. Takrat začnemo razmišljati, če nemara sami sebi ne zapiramo vrat  mogočega. Veliko ljudi si sploh ne upa sanjat ravno zaradi tega, ker bi neizpolnitev preveč bolela. V takšnih trenutkih se spomnimo, da naša ladja vendarle ni narejena za pristan!

Največje bogastvo ni to, kar imamo, temveč to, kar smo! In ni lepšega – kot dati sebi in drugim priložnost, da premagamo svoj oklep in zasijemo v barvah, o katerih nismo niti sanjali.

Trenutno stanje duha: Neverjetno 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.