V Iskanju Vrtnice


Vrtnica, bolna si;

nevidni črv,

ki leta ponoči,

v rjovečem viharju,

je našel pot v zibel rujne radosti

in njegova temna, skrivna

ljubezen

ti zdaj srka sok življenja.

William Blake

Občutek imam, da nisem jaz tista, ki najde knjige. Knjige najdejo mene, ko sem pripravljena dojeti sporočilo. In tako me je našla Izgubljena vrtnica.  Nekatere stvari, ki jih sama prej nisem znala sestaviti v celoto, je avtor prelil na papir tako poetično, tako nežno, tako jasno.  Ni jih opisal z golimi besedami, ampak z globino tega, kar je skrito za njimi. Knjiga me je spomnila, da resnično velikih stvari ne moremo zajeti s črnilom, lahko jih le čutimo, ker paleta čustev zdaleč presega besedni okvir. Ob branju sem do kosti začutila, da ni dovolj, da nekdo občuduje lepoto listov moje vrtnice. Ni dovolj, da tudi jaz to občudujem na njegoven vrtu. Če ne bova slišala vrtnic, če ne bova vonjala vrtnic drug v drugem, je to le še ena zveza z neizogibnim koncem. Kdor lahko sliši vrtnice, ve, o čem govorim…

In še nekaj utrinkov iz Izgubljene vrtnice za vse, ki svojo vrtnico še iščete in za tiste, ki ste jo že našli. Predvsem pa so te besede namenjene vsem vam, ki se niti ne zavedate, da je praznina v vas zaradi tega, kar  ste izgubili – vrtnica pa nekje čaka osamljena, poteptana, s sklonjeno glavo – čaka, da prevzamete odgovornost za njo in ji nežno povrnete barve in vonj…

 


Ne, ni tako kot misliš,

nisi me izgubila.

Govorim ti skozi vse,

onstran spomina…


Zdelo se je, da je zrcalo moje duše počeno in se lahko vidim zgolj kot odsev njihovih besed. Tako kot slana voda okrepi žejo tistega, ki jo pije, je njihovo poveličevanje samo še poglabljalo mojo potrebo po njem.


No, tako kot vsak umetnik prelijem na platno tisto, kar je v meni. Vendar sem ugotavljal, da mi barve iz dneva v dan bolj bledijo. Moral sem oditi zaradi svojih izvirnih barv, če se tako izrazim.


Vselej bo nekdo boljši od mene. Vendar ni nikogar, kot sem jaz . Veš, vsakdo ima drugačen prstni odtis. Rad si domišljam, da imamo tudi nekakšen notranjin prstni odtis. Prstni odtis, ki ga prekrijemo, ko si nadenemo modne rokavice…


Za to, da bi se počutila izjemno, potrebuješ le sebe.


Nikoli ne misli, da si kaj izgubila, in ne išči zunaj sebe tistega, kar že imaš.



Vsi življenjepisi so odvisni od razmer. Vrtnice pa slišimo z delom sebe, ki ni vezan na čas, prostor, ali družbeno okolje, v katerem živimo. Zato moraš iz svojega življenjepisa izbrisati vse točke; izobrazbo, pretekle izkušnje, zlasti pa priporočila. Če bi te reči v rožnih vrtovih kaj koristile, bi bili botaniki prvi, ki bi slišali vrtnice. Kar si se naučila doslej, bo tu zate zgolj breme. Težko breme.


Ne boj se, le pokončno stopaj naprej. Če pustiš prtljago tukaj, te bo voda nosila.



Sanje so kvas resničnosti.



Kakorkoli že, prepričanje o tem, da vrtnice pojejo, ni dovolj, da bi vedeli, katero pesem pojejo. Katera je njihova pesem, lahko ugotovimo samo na dva načina. Ali jo slišiš sam, ali pa ti pove nekdo, ki jo sliši. Vendar pa jo je bolje slišati. Vrtnice imajo božanske glasove. Izvabijo te iz tebe, te popeljejo v drug svet in pripeljejo nazaj, prežeto z vrtničnim vonjem. Ta vonj pa ne izvira iz vrtnic, temveč iz tvoje notranjosti; končno spoznaš, kaj pomeni prevzeti odgovornost za svojo vrtnico.



Bog nas ne pušča brez odgovorov. Bog je tako velik, da nas je ustvaril različne. Nekateri menijo, da je preveč mogočen in vzvišen, da bi se vmešaval v naše vsakdanje življenje. A je ravno nasprotno: ker je tako mogočen in vzvišen, je vpleten tudi v najbolj neznatne zadeve. Vselej je z nami, vendar moramo biti, da bi to občutili, tudi mi z njim. Odgovarja nam na nepričakovane načine. Včasih v sanjah, včasih nam spregovori kot vrtnica ali pa morda kot mati ali celo berač.


Vse odgovore že poznaš. Kot sem omenila, si ti nekoč že znala poslušati vrtnice. Moj namen je zgolj opomniti te na stvari, ki si jih pozabila, in nič več. Poslušanje vrtnic je preprosto. Zelo preprosto. Samo spomniti se moraš tega, kar si pozabila, ali pa pozabiti, kar so te naučili.



Drži, nisem nesmrtna. Nekega dne bom ovenela in se vrnila v zemljo. Umrla bom, vendar se moje življenje ne bo končalo. Ker bo ta zemlja rodila drugo vrtnico. Razen tistih, ki me ljubijo zaradi mojega vonja, se me ne bo spominjal nihče. Nihče ne bo pomislil, da bi lahko mrtva vrtnica še naprej širila opojen vonj. Toda ko bodo moji prijatelji vdihavali zrak, ki bo dišal po meni, jim bo obraze razsvetljeval nasmeh. Lahko bodo rekli: “Nisem živel zaman. Moja hoja po temi, dokler ni zacvetela moja vrtnica, ni bila zaman.” Jaz pa bom rekla: “Vesela sem, da sem bila zadovoljna, ker sem bila samo vrtnica…”



Samo tisti, ki imajo pogum, da se odrečeju dobremu, lahko dosežejo boljše.


Nekega dne boš tudi ti slišala vrtnice. Ko se bo to zgodilo, si ne dopoveduj, da je čudež; s tem bi namreč pozabila, da je vsak trenutek v življenju čudež. Ne pozabi, da nam govori vse, ne samo vrtnice.


 

Ljubezen ni ljubezen, če ljubljeni zahteva kaj v zameno.


 

 

Trenutno stanje duha: NUJNO rabim dopust!!! :/

En odziv na “V Iskanju Vrtnice

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja