There’s gotta be more to life

Kazalci na uri nenehno spreminjajo svoj položaj, dnevi pronicajo skozi sito časa, medtem ko delčki mojega življenja, za katere si želim premikov, ostajajo enaki.

Kot naročeno mi je ponovno prekrižala pot misel Paula Coelha: “Eden izmed simptomov, da vaš sanje umirajo je ta, da ste vedno preveč zaposleni”. Jp, kriva. Ne gre le za to, da imam občutek nenehnega hitenja in lova na proste minute – velik delež tega kolača pojedo obveznosti, ki ne prispevajo k takšni ali drugačni rasti in ne polnijo srca z veseljem.

Z leti spoznamo, da življenje ni sestavljeno le iz dišečih rožic in realnost ni vedno takšna, kot bi želeli. Ampak naše sanje so kot vrt. Sonce in voda ga ohranjata pri življenju, vsakodnevne smeti ga po malem ubijajo. Takrat je vse težje ne izgubiti samega sebe, verjeti, zaupati in si dovoliti sanjati. Paulo ima prav, na mojem vrtu sanj je veliko plevela – pa vendar se še vedno branim s vsemi štirimi :).

Zelo posebna oseba mi je pred nekaj dnevi med pogovorom rekla, da sem drugačna tudi zato, ker se ne sprijaznim s povprečjem, ampak želim nekaj VEČ. Morda živim v svojem majhnem nerealnem svetu, morda bom tik pred smrtjo spoznala, da so bili boji in sanje zaman. Pa vendar. Nekaj v meni ne želi sprejeti dejstva, da je to VSE, kar lahko ponudi življenje. Želim si, da se nikoli ne ustalim in sprijaznim z manj. Brez sanj je duša le prazna lupina …

Čutim, da mi ustvarjanje pomaga pri tem. Je sidro, ki me drži na pravem mestu :). Seveda tudi danes nisem pozabila na metulje. Dva sem uspešno pretihotapila na mehko, iz filca izdelano srce. Pri dodajanju oči in ust sem ugotovila, da je primerno pozicijo dokaj težko najti. Kar hitro se zgodi, da srček na koncu škili ali pa je videti rahlo čudaški :D.

Metuljčkomer: 46/365

Trenutno stanje duha: 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja