Ustvarjanje & ranljivost

Ne maram razgaljanja. Ne maram občutka ranljivosti. Groza me je stati pred množico ljudi, biti močna, samozavestna, ko bi z vsako celico svojega telesa najraje pobegnila na varno.

Pa vendar – MORAM ostati.

Ker ustvarjanje je razgaljanje. Ustvarjanje nas naredi ranljive. Soočiti se moramo z ljudmi, kljub temu, da se ne želimo izpostavljati.

Lažje se je disociirati, ločiti od svojih izdelkov, postaviti visok zid. Izdelke opisujemo s hladno strokovnostjo dimenzij in barv, a zamolčimo sebe. Kljub temu, da je v jedrih izdelka del naših src, se prepričujemo, da mi nismo naš izdelek. Zakaj? Ponuditi košček sebe in doživeti zavrnitev je najhujša bolečina – in mi se ne želimo razleteti kot nežen porcelan.

Pri vsem tem pozabljamo, da je zid, ki nam nudi zavetje, hkrati največja ovira do uspeha. Ljudje ne kupujejo zgolj izdelkov – kupujejo nas. In kako naj nas kupijo, če ne povemo, kdo smo, zakaj počnemo, kar počnemo?

Sedaj VEM, da moram zliti ustvarjalko Heleno in tisto drugo Heleno, saj v resnici ne obstajata dve. Obstaja samo ena – z izkušnjami, prepričanji, vrednotami, ki so vpletena v vsa področja življenja. Do sedaj sem bila prepričana, da ne morem združevati dveh Helen, saj bi mešala “jabolka in hruške” – ampak kdo ve, mogoče pa v modernem smutiju fantastično pašeta skupaj 🙂 .

Elenah drobižnica rdeča roža ročno delo handmade frame purse flower red

V novi službici :)

Čas za sestavljanje koščkov, raztresenih brez pravega reda, je prispel. Že od daleč sem ga videla, veselo drvečega na kolesu, sedaj me treplja po ramenu 🙂 .

Pred dvema mesecema me je pritegnil razpis za Program razvijanja bodočih podjetnikov. Polna navdušenja sem začutila sem, da potrebujem točno TO. Kljub temu, da sem skušala ostati “kar bo, pač bo” hladna, si nisem mogla lagati – z vsem srcem sem si želela biti med desetimi izbranimi kandidati.

In sedaj sem tukaj, na novem delovnem mestu, dan št. 10 🙂 .

a6c41e5d-fe76-40cc-a88f-9d44e6116cad

Pisarno delim z devetimi sodelavci, vsak izmed nas bo pod vodstvom mentorjev štiri mesece razvijal svojo poslovno idejo. Moj cilj je popeljati Elenah na višji nivo, ji dovoliti, da odkrije svoje skrite potenciale in zacveti.

Priznam, sprva se mi je zdelo nesmiselno začeti iz ničle. Z načrti in analizami, kot da sem šele na začetku ustvarjalne poti. Namesto tega bi raje nadaljevala, kjer sem ostala. A sedaj spoznavam, kako koristno je iti korak nazaj, razmisliti o ciljih, stopničkah, svojih prednostih in slabostih. Stopila sem iz škatle, v kateri sem predolgo bivala in sedaj se opazujem od daleč. Prepričana sem bila, da se odlično poznam, a v zgolj desetih dneh sem se naučila ogromno novega o sebi. Kaj me poganja, kaj me ustavlja. Kaj potrebujem, kaj je povsem odveč. Kot mi je včeraj eden izmed mentorjev rekel, pa se moram zavedati, da sama spoznanja niso dovolj, če jih ne uporabim za izboljšave.

Vem, da bodo prihajajoči meseci prinesli dragocene izkušnje, ki jih lahko pridobim le na ta način. Veselim se novih spoznanj, novih ljudi in novih Elenah izdelkov 🙂 .

Utrinki preteklih mesecev …

Barve in pike v Novi 🙂

Članek Nova

Elenah handmade broška kuža tačke zelena ročno delo brooch green paws dogElenah ročno delo drobižnica sova pike turkizna purse frame handmade owl dots turquoiseElenah ročno delo drobižnica konji pike turkizna purse frame handmade owl dots turquise

Pogumno 2016

Dragi moji, v zahvalo za podporo, ter posvojitve kopice barvitih “otročkov”, sem vam želela podariti besede, kot ognjemet pokajoče od pozitivne energije. A se je gospodoma Hvaležnost ter Veselje v zadnjem trenutku pridružila še gospa Panika.

Kot nobeno leto poprej se zavedam minljivosti ter omejenosti časa, ki nam je na voljo. Kot nobeno leto poprej se zavedam, kako težko je pretrgati vgrajene vzorce ter preprečiti zmago strahovom.

Kako drugačne so moje želje v primerjavi z vsemi “kratkovidnimi” Helenami preteklih let. Vedno manj so povezane z rečmi, ki jih lahko kupimo (no, razen seveda luštnega blaga & gumbov, hihi 🙂 ).

Za prihajajoče leto si želim, da bi vsa nova spoznanja postala vir moči, ne panike. Želim si dni, zapolnjenih s smislom – namesto norega hitenja in razumskega seštevanja kljukic. Najbolj od vsega pa si želim vagone POGUMA. Če bom upala iti naprej, vem, da bom korak za korakom prišla do cilja.

Vsem vam želim enako. Naj bo to leto superbombastičnofantastično 🙂 .

Še nekaj decembrskih utrinkov 🙂

Gumbkasti adventni venček:

IMG_0386-2

Božično – novoletne mini čestitke:

IMG_0599-3

Drobižnice v prazničnih božičnih barvah:

IMG_0494-2

Trakovi za ključe:

IMG_0307

Mini trakovi za ključe:

IMG_0293

Druga ustvarjalna svečka :)

Septembra 2013 smo se jaz & moji izdelki prvič odpravili na sejem. Uh, koliko se je spremenilo od takrat. Predstave o ustvarjalni poti so se razletele, izdelujem nekaj popolnoma drugega, drugače dojemam lepoto, merila so se povzpela za nekaj stopničk.

Kljub temu, da sem iz perspektive izkušenj ter učenja začetnica, lahko z gotovostjo rečem: Omejujejo nas le zidovi, ki smo jih zgradili okrog sebe. Največja ovira, ki jo moramo premagati na poti, smo mi sami.

Najtežja skala, ki jo še vedno razbijam, je prepričanje, da nisem dovolj dobra, sposobna, nadarjena, pametna. Da si ne zaslužim biti vse in početi vse, o čemer sanjam. Ko sem začela bolj ceniti sebe in svoje delo, se je začel spreminjati svet okrog mene.

Druga skala na poti je prepričanje, da sta služba ter služenje denarja tesno prepletena z mukami in trpljenjem. Delo = tlaka. Ogromno ljudi gara za minimalno plačo, in početi nekaj prijetnega za plačilo, se zdi sebično ter požrešno.

Tretja skala se tesno dotika druge – vse, kar ne prinaša zaslužka, je nekoristno in izguba časa. Ustvarjalna pot na začetku ne prinese plusa na banki. Ravno obratno. Vložiš ves čas ter denar, se odpoveš tisoč in eni stvari, pa še zdaaaleč nisi na zeleni veji. Dolgo časa sem se počutila kot nekoristen član družbe, ker razen minusa nisem prispevala k domačemu proračunu ničesar (razen kupa nitk, ki sem jih med šiviljskimi maratoni raznosila po celem stanovanju – podobno kot regratove lučke v vetru, le da v mojem primeru ni zraslo blago, kar bi bilo naravnost fantastično 🙂 🙂 🙂 ).

Obliko in dimenzije četrte skale sem začela spoznavati šele pred kratkih, kljub temu, da je bila od nekdaj tam. Skušala sem se omejiti, določiti ustvarjalni okvir, začrtati pot. Obremenjevala sem z razmišljanjem, kaj ustvarjati, kaj je pravo zame. Sedaj vem, da ne morem uokviriti slike, ki se nenehno spreminja. Vse je minljivo. Kar mi polni srce sedaj, me bo morda naslednji teden pustilo prazno. Precizno načrtovanje prihodnosti je nepotrebno, saj ne vem niti tega, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Če si “kontrol frik” kot jaz, je že misel na prepuščanje toku naravnost strašljiva. Pa vendar hkrati osvobaja. Lahko se premikam, lahko se spreminjam, ne rabim v vsakem trenutku vedeli, kam grem. In ne, ne rabim vedeti, kako bom prišla do tja. Vse se odvija natanko tako, kot se mora.

Skale in ovire so prinesle kup bolj ali manj modrih spoznanj 🙂 :

  • Bolj ko smo povezani s svojim bistvom, s svojo edinstvenostjo, lažje se izražamo skozi ustvarjanje. To je tisto, kar pritegne ljudi – naša pristna, čista, žareča energija, vpletena v izdelke. Stranke nikoli ne kupujejo le naših izdelkov, kupujejo del nas.
  • Ne moremo primerjati svojih začetkov s sredino poti nekoga drugega. Spoštujmo točko, kjer smo, spoštujmo točko, kjer so drugi. Dovolj je, da se trudimo biti vsak dan malenkost boljši kot včeraj. Dovolj je. Nehajmo se primerjati z takšnimi ali drugačnimi mojstri, to je NAŠA pot, naš razvoj, ne pa njihov.
  • Poti, po katerih je vredno hoditi, so vedno posute z ovirami (vendar ne spreglejte rožic, prav gotovo so tudi one tam 🙂 ) .
  • Strah ne bo izginil, dokler rastemo in se učimo.
  • Motivacija in navdušenje nista temelja, na katerem gradimo vse ostalo. Začetnega navdušenja ni dovolj za celotno dolžino poti. Navdušenje in strast se množita z delom in učenjem. Sta kot stara lokomotiva – kljub ogromnemu vložku energije se sprva komaj opazno premika. A potem gre vedno hitreje, dokler ne teče veselo ter neobremenjeno naprej 🙂 .

Le kaj se je dogajalo od zadnjega zapisa? 🙂

Pikin festival Bazart Elenah

Elenah uhani iz blaga pisani mixElenah uhani iz blaga prstan črno belo rdeče pike blagoElenah toaletka drobižnica etui za očala puce barve pisanaElenah drobižnica metulj vijola gumbElenah drobižniva za velike zaklade klavir modra muce rozaElenah copati črno belo pike gumb roža

Lep ustvarjalni pozdravček 🙂

 

Čudovita preprostost

Te besede pišem na vlaku. Ker v vagonih ne ponujajo šivalnih strojev in ostalih dobrot za ustvarjanje, brez slabe vesti le sedim in ne počnem ničesar. Le jaz, moje misli ter modra beležka. Balzam 🙂 .

Čeprav so šolske klopi že zdavnaj za mano, še vedno občutim svežino septembra. Vidim dlan, dotika se svetleče kljuke mavričnih vrat. Za vrati so nova znanja, nove izkušnje. Razmišljam o lekcijah, ki se jih želim naučiti do naslednjega šolskega leta. In razmišljam o pomembnih spoznanjih poslavljajočega se poletja.

Letošnji dopustek ni 100% napolnil moje baterije. Kolesa v moji glavi so se vrtela s preveliko hitrostjo in termometer je kazal preveč stopinj, da bi lahko preklopila na “dopustniški način”.

Pa vendar je dopust obrisal prah iz skrinje mojega navdiha. Spomnil me je na čudovito lepoto preprostosti. Narava se ne trudi biti lepša – ve, da je popolna točno takšna, kot je. Sončni vzhod, nebo, listje tik po dežju in rožice so del dih jemajoče barvne palete, ki je ne moremo polepšati niti z najbolj naprednim računalniških programom. Luna ne potrebuje ličil. Vse, kar bi dodali, bi naredilo naravo manj popolno.

Enako je v življenju ter ustvarjanju. Manj je več. Popolnost ni stanje, ko nimamo več ničesar dodati. Popolnost je stanje, ko ne moremo več ničesar odvzeti. Sedaj se bolj jasno zavedam, kaj iščem. Tanko mejo med premalo in preveč. Točko preloma.

Dan se mi zdi ravno pravšnji za pričetek novega šolskega leta. Ne bo ocen na papirju, nihče mi ne bo gledal pod prstke in me priganjal. Edino merilo uspeha bodo mojo občutki. Na urnik dodajam dva predmeta: “Čudovita preprostost ali manj je več” ter “Biti bolj JAZ” 🙂 .

 Preden vam pomaham, pripenjam koščke dopusta 🙂 :

IMG_9298-2
Del božanske plaže Punta Rata (Brela, Dalmacija)
IMG_9217
Morje v družbi sonca & oblačkov
IMG_9254-2
Huh, skoraj me je odpihnilo 🙂

 Lep ustvarjalni pozdravček 🙂 .

Diši po papirju :)

Obožujem divje vzorčke, ki plešejo pa papirju, teksture, ki jih lahko začutim. Spremenim se v majhnega otroka široko odprtih oči, ki ne ve, kateri košček sladkega raja naj razišče najprej 🙂 . Tako vesela sem rojstnih dni, ker imam dober izgovor za izdelavo čestitke in zavijanje daril. Resnično mislim, da bi bila moja sanjska služba ob koncu leta zavijanje vagonov božičnih daril. Jaaa 🙂 .

Nekaj papirnatih utrinkov – čestitke za rojstni za dan in Birmo, ter vabila na Krst.

IMG_8781IMG_8774 IMG_8775 IMG_8784IMG_8351-2IMG_8749IMG_8746  IMG_8763IMG_8760

 

Ideje, izbire & skok :)

Želim si, da bi imel dan vsaj dvojno število ur. Želim si mini čudeža, ki bi me naredil vsaj dvakrat hitrejšo in produktivnejšo. Morda bi potem neizpolnjene ideje zaživele tudi izven glave.

Včasih se mi zdi, da je preveč idej slaba reč. Podobno kot je recimo preveč ljudi v zgradbi sredi požara recept za katastrofo. Če ljudi ni veliko, se bodo dokaj mirno prebili skozi izhod. Kakor hitro je število preveliko, bo zavladala panika, namesto da bi se drug za drugim pomaknili skozi vrata na varno. Podobno se dogaja ogromni količini idej. Namesto, da bi po vrsti sproščeno prehajale v resničnost, vlada kaos in zastoj pri vratih.

Moj um se uporniško upira omejenosti časa, želi VSE. A realnost je drugačna, minute polzijo kot studenčnica skozi prste. Hočem ali nočem – moram se naučiti izbrati najboljše ideje, povedati svojo zgodbo z manj besedami. Ne, ni enostavno, saj sestavljam šopek iz vrta na prvi pogled identičnih vrtnic. Odločanje ob seštevanju prednosti ter pomanjkljivosti plete nerešljivi vozel. Takrat se zavem, da se moram naučiti prisluhniti srcu. Pomembne izbire niso predmet hladne matematike, ki jo tako mojstrsko obvlada um. In ko izberem, ko se odločim, moram enostavno skočiti. Ideje so podobne sadju na soncu – če jih ne pojemo, ko dozorijo, pričnejo gniti.

Precej časa sem stala na skakalnici, a sem končno skočila. Govorim o skoku mojih barvitih izdelkov v trgovine. Cilj, ki je že dolgo zapisan, a se mi je spretno izmikal. Izdelki bodo od začetka meseca na poličkah trgovine v Dolenjskih toplicah. V mislih imam še nekaj čudovitih trgovinic, v katere bi z veseljem preselila svoje izdelke, ampak kazalec na uri drvi, kot bi ga nekdo neusmiljeno lovil.

Priznam, pripravljanje paketka za trgovino je bilo prežeto s tremo. Kaj izbrati? Bo dovolj dobro? Bo dovolj zanimivo, izvirno, da se bodo stranke odločile za nakup? Strah, strah in še enkrat strah.

Celo dopoldne sem porabila za idejo in oblikovanje kartončkov za  uhane, ampak na koncu sem bila vesela neskončnega kompliciranja. Tega ne rečem pogosto, ampak sem zadovoljna z minimalistično-elegantnim rezultatom 🙂 .

Zadnje poziranje, preden sem zložila vse skupaj v paket … say cheeese 🙂 .

IMG_9160IMG_9106IMG_9097IMG_9101

Lep ustvarjalni pozdravček 🙂 .

O štantkanju po štantkanju :)

Če že zapišem besede s težo svinca, si želim, da kljub vsemu opazite na vogalu zavese špranjo, skozi katero kuka sončno upanje. Želim si, da moj blog ravno tako kot moji izdelki prekipeva od barv, energije, pozitivnosti. Hitro, prehitro nas lahko okuži negativizem, ki ga srečujemo na vsakem koraku. Potrebujemo protiutež. Zato sem zelo zelo vesela, da bom tokrat v šopek spletla barvite besede.

O, kako si želim, da bi lahko dogodke & občutke, ob katerih toplota ovije srce, vložila kot sladko marmelado v majhne steklene lončke. In potem bi sredi hladne zime odvila pokrovček ter zajemala sladkobo. Z majhno žličko, da je ne zmanjka prehitro. Mmm 🙂 .

Za mano je 9-dnevni “štantarski maraton” v okviru mariborskega Festivala Lent. Bilo je naporno, fizična energija je krepko v minusu, pa vendar sem si dodobra napolnila kreativno baterijo. Dobila sem natanko to, kar sem potrebovala na tej točki poti.

Kljub vsem minusom obožujem prodajo na stojnicah. Prodaja preko spleta je tako zelo neosebna. Zavedam se, da je veliko težje kupiti izdelek, ki ga ne vidiš v živo, se ga ne moreš dotakniti in začutiti njegove energije. Hkrati pa s prodajo preko spleta zamudim najljubši del – veselje, iskrice v očeh nove lastnice. Ja, izmenjava v živo je neprecenljiva. Nič ne more nadomestiti človeškega stika. To je tisto, kar bolj od vsega ostalega polni mojo ustvarjalno dušo.

Drugi razlog, zakaj tako rada prodajam na stojnicah, je družba soustvarjalk. Ker je ustvarjanje tako velik del mojega življenja, prepleta se s vsako celico moje biti, mi ogromno pomeni družba ljudi, ki so mi v tem pogledu tako zelo podobni. Lahko bi rekla, da smo vsak na svoj način “čudni”, morda ravno zaradi tega potrebujemo ustvarjanje – za izražanje dela sebe, ki ga drugače ne znamo.

Pravzaprav ne gre za seštevek čustev, ne gre za logično razlago, zakaj je, tako kot je. Gre za občutek, ki me prevzame na sejmih. Počutim se tako zelo domače, strahovi in dvomi izginejo. Čutim, da sem točno tam, kjer moram biti. Bivam v tistem trenutku, ne skrbi me, kaj bo prinesla prihodnost, ne obremenjujem se s preteklostjo. Takrat sem enostavno jaz v čolničku sredi morja, dvignem vesla in uživam v toku.

Seveda ne gre brez utrinkov, ki jih bom zagotovo z veseljem pogledala tudi na stara leta 🙂 . Hvala vsem, ki ste se ustavili ob mojem štantku, izmenjali prijazne besede ali posvojili košek mojega ustvarjanja. Brez vas ne mi mogla hoditi po tej potki 🙂 .

Takole je videti, ko je sredi mesta zaprta Koroška cesta, ljudje pa ležijo na od celodnevnega sonca razgretem asfaltu 🙂 .

IMG_20150705_220508 Še v panoramskem pogledu 🙂 :

PANO_20150705_215955Zadnji dan sem si delila stojnico z Anjo in njenimi odličnimi domačimi granolami & keksi & kosmiči, ki se skrivajo pod imenom Fruštek. Po mnenju šefice sejma sva imeli najlepšo stojnico. Ja, sva bili kar malce važni zaradi pohvale 🙂 . Črno beli kontrast me spominja na yin-yang. (foto: Anja / Fruštek)

11693971_1639533046261641_1976798094129824499_n-2Sveža kolekcija prstanov (foto: Janči) :

11701109_707706449357207_3064348980429531201_nPa lep sončno-ustvarjalni pozdravček 🙂 .

Trenutki jasnine

Ko plavam proti toku, ne morem do besed. Tik pod površjem so, čutim, kako vibrirajo, skoraj dotaknem se jih lahko. Pa vendar me od njih loči tanka pregrada iz neprebojnega stekla.

Ko plavam s tokom in dovolim, da me odnaša življenje na neobljudene kraje, kamor mi je namenjeno, me besede preplavljajo v valovih. Lovim jih v dlani. Zajemam in zajemam, kot prijetno hladno studenčnico pijem ta čudoviti občutek. Takrat si zaželim, da bi bile moje dlani še večje, srce širše, saj je toliko vsega, kar bi rada zapisala.

Oblikovanje besed, združevanje v stavke in risanje lastne zgodbe je zdravilno. Ne moremo ozdraveti, če ne povemo zgodbe. Ne moremo pozdraviti ran, dokler so skrite za debelimi lesenimi vrati stare omare. Ko zapišemo zgodbo, jo stlačimo v helijev balon in spustimo v nebo, smo lažji za težo besed. In ko se balon z našo zgodbo oddaljuje, jo vidimo iz nove perspektive. Gledamo jo od daleč, lahko jo obračamo kot kocko in pozorno opazujemo njene ploskve. Zavemo se, da smo večji od zgodbe, zgodba ni več del nas samih. Lahko jo spremenimo, spletemo na novo, plasti kocke obarvamo po svoje.

Od zadnjega zapisa na blogu pišem, pišem, pišem. Občutek imam, da mi bodo prstki odpadli, ampak besede še kar pritekajo. Sestavljam zgodbe o sebi, življenju, ustvarjanju. Pogled se jasni, besede ga čistijo kot filter. Čutim prehod v drugačen svet, čutim, da od sedaj naprej ne bo nič več, kot je bilo. A poznate ta občutek? 🙂

V soboto sem bila po dooolgem času na sejmu v Ljubljani. Domov sem se vrnila do roba in še preko napolnjena z metuljčkasto energijo. Nekaj, kar sem izgubila pred meseci, se je vrnilo na svoje mesto. Sama pri sebi sem pomislila: “Elenah, dobrodošla nazaj” 🙂 .

Pripenjam nekaj sejemskih utrinkov:

Projekt polepšanja štantka se je pričel. Izdelala sem nove fensi-šmensi cene, v prihodnosti sledi še nekaj izboljšav 🙂 .

IMG_20150528_112614-2

Jaz med barvami 🙂 :

IMG_20150530_110040-2

Z menoj so bile čisto frišne zadevice – domek za očala / peresnica / toaletka 🙂

IMG_20150530_105952-2Pa lep sončno-ustvarjalni pozdravček 🙂 .

Velike in majhne sanje

V prvi polovički leta je moja notranja baterija kljub premoru in izdatnemu počitku ekspresno izgubljala število črtic. Kolo ustvarjanja sem vedno težje zagnala, veriga je zarjavelo godrnjala. V vsaki celici mojega telesa je začel nadležno doneti alarm in ne glede na to, kako močno sem pritiskala gumb za izklop, ga nisem mogla utišati. Kristalno jasno mi je postalo, da nekaj počnem narobe, ZELO narobe.

Po dolgih tednih premetavanja svoje notranjosti in iskanja križišč, kjer sem narobe zavila, sem začela sestavljati sliko.

Odkar sem pred tremi pustila službo, ki me je dušila, in odšla na lov za sanjsko službo, sem bila sveto prepričana, da je obdobje ignoriranja mojega notranjega glasu zaključeno. Sedaj vidim, da sem upoštevala le del sebe, ki sem ga tako dolgo tlačila, za preostale delčke pa sem bila še vedno gluha. Če si ne prisluhneš in trmasto hitiš naprej, se spremeniš v hrčka, ki vrti kolo dan in noč, vendar je še vedno na popolnoma enakem mestu.

Počasi razbijam napačne vzorce in prepričanja, ki sem jih pletla skozi življenje. Učim se ustaviti in utišati notranjega kritika, da bi lahko zaslišala svoj pravi glas.

Učim se umiriti, prekiniti nenehno hitenje ter občutek, da MORAM čimprej priti do cilja. Učim se, da je včasih manj več. Dve uri dela lahko ponudita boljše rezultate od celodnevnega norenja brez počitka.

Spoznavam, da je bolje imeti več majhnih sanj kot ene same velike. Ker če se za ceno velikih sanj odpoveš vsem majhnim, te začne razžirati praznina. Velike sanje niso nič vredne, če zanemariš vse ostale delčke sebe, ki prav tako potrebujejo pozornost in ljubezen. Prav tako niso velike sanje nič vredne, če prideš na cilj sam.

Brskam po sebi in iščem majhne sanje, na katere sem pozabila, prepričana, da bodo pojedle dragoceni čas, namenjen velikim sanjam. Korak za korakom vračam v svoje življenje pisanje, fotografijo, kuhanje, knjige, gibanje, druženje. Učim se ponovno uživati v vsem, kar mi je notranji kritik odtegoval s trkanjem na slabo vest.

Ko imaš tako dolgo pred očmi cilj, pri katerem je pomembna produktivnost in gradnja nečesa, kar prinaša denar za preživetje, je težko enostavno uživati v stvareh, ki niso povezane s tem. Pa vendar sedaj vidim, da se brez teh sestavin reka ustvarjalnosti spremeni v motno jezero. Naravnih zakonov enostavno ne moreš pretentati. Če si ne prisluhneš, dobivaš od življenja zaušnice tako dolgo, dokler ne priznaš resnice. Boleče, pa vendar če pogledamo iz druge perspektive – dar, vreden več od vagona zlata (no, priznajmo si, včasih bi raje izbrali zlato 🙂 ) .

Ustvarjalne ovire se počasi znižujejo. Dobivam novi zagon, sveže ideje. Na ustvarjanje se trudim ponovno gledati kot na hobi, ne kot na službo. Le tako si dovolim vzeti čas za neobremenjeno ustvarjanje, igranje z novimi idejami, brez nenehnega ocenjevanja stopnje produktivnosti. Skušam gledati skozi sveže umita očala.

Ne delam si utvar. Vem, da me bo začelo ponovno vleči na staro pot. Ampak takšna pač sem. Ne znam delati polovično, raje delam s vsako celico telesa, dovolim, da me posrka vase. Pa vendar bi rada verjela, da sem se naučila te lekcije in nove klofute ne bodo potrebne 🙂 .

Za konec še skok v ustvarjalno sobico. Končno sem realizirala idejo, ki je rasla v glavi skoraj leto dni – magnetki, oblečeni v blago 🙂 :

IMG_8338Posebno darilo za posebno osebo – trak za ključe, mijauuu uhančki, srčkast magnetek ter čestitka:

IMG_8346Pa lep deževni pozdravček 🙂 .