Velike in majhne sanje

V prvi polovički leta je moja notranja baterija kljub premoru in izdatnemu počitku ekspresno izgubljala število črtic. Kolo ustvarjanja sem vedno težje zagnala, veriga je zarjavelo godrnjala. V vsaki celici mojega telesa je začel nadležno doneti alarm in ne glede na to, kako močno sem pritiskala gumb za izklop, ga nisem mogla utišati. Kristalno jasno mi je postalo, da nekaj počnem narobe, ZELO narobe.

Po dolgih tednih premetavanja svoje notranjosti in iskanja križišč, kjer sem narobe zavila, sem začela sestavljati sliko.

Odkar sem pred tremi pustila službo, ki me je dušila, in odšla na lov za sanjsko službo, sem bila sveto prepričana, da je obdobje ignoriranja mojega notranjega glasu zaključeno. Sedaj vidim, da sem upoštevala le del sebe, ki sem ga tako dolgo tlačila, za preostale delčke pa sem bila še vedno gluha. Če si ne prisluhneš in trmasto hitiš naprej, se spremeniš v hrčka, ki vrti kolo dan in noč, vendar je še vedno na popolnoma enakem mestu.

Počasi razbijam napačne vzorce in prepričanja, ki sem jih pletla skozi življenje. Učim se ustaviti in utišati notranjega kritika, da bi lahko zaslišala svoj pravi glas.

Učim se umiriti, prekiniti nenehno hitenje ter občutek, da MORAM čimprej priti do cilja. Učim se, da je včasih manj več. Dve uri dela lahko ponudita boljše rezultate od celodnevnega norenja brez počitka.

Spoznavam, da je bolje imeti več majhnih sanj kot ene same velike. Ker če se za ceno velikih sanj odpoveš vsem majhnim, te začne razžirati praznina. Velike sanje niso nič vredne, če zanemariš vse ostale delčke sebe, ki prav tako potrebujejo pozornost in ljubezen. Prav tako niso velike sanje nič vredne, če prideš na cilj sam.

Brskam po sebi in iščem majhne sanje, na katere sem pozabila, prepričana, da bodo pojedle dragoceni čas, namenjen velikim sanjam. Korak za korakom vračam v svoje življenje pisanje, fotografijo, kuhanje, knjige, gibanje, druženje. Učim se ponovno uživati v vsem, kar mi je notranji kritik odtegoval s trkanjem na slabo vest.

Ko imaš tako dolgo pred očmi cilj, pri katerem je pomembna produktivnost in gradnja nečesa, kar prinaša denar za preživetje, je težko enostavno uživati v stvareh, ki niso povezane s tem. Pa vendar sedaj vidim, da se brez teh sestavin reka ustvarjalnosti spremeni v motno jezero. Naravnih zakonov enostavno ne moreš pretentati. Če si ne prisluhneš, dobivaš od življenja zaušnice tako dolgo, dokler ne priznaš resnice. Boleče, pa vendar če pogledamo iz druge perspektive – dar, vreden več od vagona zlata (no, priznajmo si, včasih bi raje izbrali zlato 🙂 ) .

Ustvarjalne ovire se počasi znižujejo. Dobivam novi zagon, sveže ideje. Na ustvarjanje se trudim ponovno gledati kot na hobi, ne kot na službo. Le tako si dovolim vzeti čas za neobremenjeno ustvarjanje, igranje z novimi idejami, brez nenehnega ocenjevanja stopnje produktivnosti. Skušam gledati skozi sveže umita očala.

Ne delam si utvar. Vem, da me bo začelo ponovno vleči na staro pot. Ampak takšna pač sem. Ne znam delati polovično, raje delam s vsako celico telesa, dovolim, da me posrka vase. Pa vendar bi rada verjela, da sem se naučila te lekcije in nove klofute ne bodo potrebne 🙂 .

Za konec še skok v ustvarjalno sobico. Končno sem realizirala idejo, ki je rasla v glavi skoraj leto dni – magnetki, oblečeni v blago 🙂 :

IMG_8338Posebno darilo za posebno osebo – trak za ključe, mijauuu uhančki, srčkast magnetek ter čestitka:

IMG_8346Pa lep deževni pozdravček 🙂 .

Dva koraka naprej & pet nazaj

Dragi moji, tole pišem s svinčenim občutkom v srcu.

Zakaj svinčenim?

Ker se število ljudi, vrženih preko roba preživetja, nenehno povečuje. Ker je lahko srečen, kdor ima službo, kaj šele, da bi izbiral, kaj bo delal in prihajal domov s svetlečim nasmehom na obrazu. Takšne izbirčnosti in razkošja si v današnjih časih ne more privoščiti vsak. Jaz si ga (trenutno) še lahko.

Ker se živo spominjam občutka brezizhodnosti, iskanja službe, finančne odvisnosti ter globokega minusa na banki. Še sedaj čutim ujetost v službah, ki so v meni poteptale možnost za rast.

Ko vse tole seštejem, imam občutek krivde, če samo razmišljam o tem. Občutek krivde, da me obkroža toliko pozitivnega, pa vendar ne žarim od gole hvaležnosti.

Kljub svincu v srcu bom iskrena. Iskrena bom zase, ker je čas, da se spopadem z občutki krivde, ki se pojavijo, kadar “jamram”. Čas je, da se spopadem s strahom, da bom zvenela nehvaležno ter pesimistično. Iskrena bom za vse vas, saj nas maske na obrazih le oddaljujejo. Kdaj pa kdaj lahko priznamo sebi in ljudem okrog nas, da nismo pogumni in zadovoljni. Da smo na trenutke prestrašeni, utrujeni. Da ne vemo, kako priti do tja, kamor želimo priti. Ali še huje – nimamo pojma, kam želimo.

Pred časom mi je moj D. rekel, kako pogumna sem, ker se podajam na samostojno ustvarjalno pot. In sem odgovorila, da nima moja odločitev nobene povezave s pogumom.  Je le logična posledica dejstva, da nisem našla službe, ki bi bila zame sanjska, v meni zbudila odličnost, povezovala moje sposobnosti in mi nudila ugodne pogoje za rast. Edina rešitev je bila gradnja sanjske službe. Ne, moja pot ni povezana s pogumom, ampak s tem, da svojih želja ne morem spremeniti. So del mene, ki ga ne morem izbrisati, brez da bi izbrisala svoje bistvo.

Ko plujem s tokom, se zdi vse prav, prihodnost je kot topel poletni dan. Ti trenutki, prepredeni z metuljčkastim navdušenjem, so zame raj.

In potem se neslišno, po prstkih, prikradejo trenutki (zadnje čase jih je veliko), ko plavam proti toku. Namesto naprej, grem nazaj. Strahovi glede prihodnosti, dvomi, da zmorem, da sem dovolj dobra, se množijo kot gobe po dežju. Sprašujem se o smislu vsega, kar počnem. Motivacija pobegne neznano kam. Utrujena postanem od povezovanja tisočih delčkov v celoto. Nisem le ustvarjalka. Sem hkrati šefica, ki odloča kam in kako naprej. Šivilja. Tajnica, ki odgovarja na naročila, piše račune. Pakiram izdelke. Jih odnašam na pošto. Izdelujem vrečke za pakiranje, vizitke, deklaracije za izdelke. Ure in ure iščem materiale, popolne delčke novih projektov. Raziskujem tehnike in načine, kako izdelati drugače, bolje. Skrbim za promocijo. Fotografiram izdelke. Sem investitorka in finančna svetovalka, izmed sto možnostmi moram izbrati le nekaj vložkov v prihodnost, ker za vse enostavno ni dovolj denarja. Sem prodajalka na stojnici, vedno znova prenašam težke kovčke, postavljam, pospravljam – ne glede na mraz, vročino ali presneti (!!!) veter.

Ko žongliram med vsemi temi funkcijami (večine teh NE obvladam, sem nerodna začetnica), mi začnejo žogice druga za drugo padati na tla. Ob nenehnem pobiranju žogic izgubljam energijo, izgubljam zagon. To, kar je najbolj pomembno – ustvarjanje – pristane na stranskem tiru.

Takrat pomislim, kako ČUDOVITO bi bilo želeti in imeti službo, ki že obstaja. Službo, ki je ne bi rabila graditi iz mrzle ničle. Kjer bi se lahko posvetila le enemu področju – tistemu, ki bi mi bilo najbolj pisano na kožo, namesto da moram povezovati neskončno  število niti. Službo, ki bi jo lahko izklopila kot budilko po 8-ih urah. Če delaš doma, ta meja izgine. Službo s plačo na določen dan v mesecu in dopustom. Službo, ob kateri se ne bi nenehno odpovedala vsemu, pa kljub temu mukoma plavala od položnice do položnice.

Ja, v takšnih trenutkih si želim, da bi bilo drugače, bolj enostavno. Da bi bile želje, vgravirane v moje srce, lažje dosegljive. Da ne bi iskala poti skozi plevel, preko kamnitih gora in močvirnatih zaplat. Čeprav so padci in ovire pogoj za rast, me učijo modrosti, razbijajo omejujoče vzorce, včasih zahrepenim po varni coni udobja.

Pa vendar – to je moj edini načrt. Nimam načrta B ali C. Zaupati moram, da nam vesolje ne posadi v srce slik, ki jih ne zmoremo uresničiti. Verjeti moram, da bom pravočasno dobila odgovore kam in kako naprej. Verjeti moram v nadaljevanje ceste za ovinkom, čeprav je sedaj še ne vidim. Verjeti moram, da naše ladje niso ustvarjene za dolgočasna pristanišča, temveč za pogumno plovbo skozi divje valove, kjer so počutimo ŽIVE.

Sedaj pa tako veste, kaj sledi – nekaj bombončkov, ki so nastali v času blogerskega mrka 🙂 .

Copatki za vesele nogice z napisom na podplatih:

IMG_6659IMG_6660Trakovi za ključe. Preverjeno v praksi: žive barve skrajšajo čas iskanja ključev v “šotorskih” torbicah 🙂 :

IMG_7810Mini drobižnice za velike zaklade, mijauuu 🙂 :

IMG_8018 IMG_8011Miniaturne drobižnice / obeski (za žeton za kavo, voziček, evreke za sladoled, lepe misli, … 🙂 ):

IMG_7780IMG_7806-2

Življenje, ravnovesje & vrtiljak

Zaključni meseci preteklega leta so bili noro hitri. Znašla sem se na vrtiljaku, prehitrem, da bi lahko izstopila. Prehitrem, da bi obdržala pred očmi to, kar je resnično pomembno. Saj veste – na lovu za nečim blazno velikim pogosto spregledamo malenkosti, ki pravzaprav niso malenkosti. Ko namenjamo določenemu delčku svojega življenja preveč časa ter energije, zdrsnemo iz ravnovesja. Če ste vsaj malo podobni meni in se lotevate stvari s strastno predanostjo, potem veste, o čem govorim. Nekaj vas posrka vase, čez čas pa izpljune in pristanete na zadnji plati. S popolnoma izpraznjeno notranjo baterijo.

Obljubila sem si, da postavim v začetnem delu leta ustvarjanje za šivalnim strojem na stranski tir, in si vzamem čas za ustvarjanje svojega življenja. Razmislim, kaj želim, kam želim, predvsem pa ZAKAJ. Poiščem ravnovesje in smisel. Postavim palico pričakovanj višje. Razmislim, kako vnesti v življenje ter posledično tudi izdelke še več svetlobe, lepote, uporabnosti.

Če vas zanima, do kakšnih globokih spoznanj sem se dokopala v tem času, vam povem, da so vprašanja rodila le še dodatna vprašanja. Raziskovanje je odprlo še več poti, še več želja. Iskanje ravnovesja je postalo še večja misija nemogoče, saj skušam uravnovesiti več ciljev. Ampak sedaj se bolj zavedam pomena uravnoteženosti različnih delčkov življenja. Vsak dan skušam vsaj malce upočasniti vrtiljak, da ponovno ne podivja.

S temi ne blazno pretresljivo novimi spoznanji je ustvarjanje ponovno v živahnem zagonu, ideje se množijo kot gobice po dežju. Preden vam pomaham v pozdrav, prilepim nekaj utrinkov 🙂 :

IMG_6483-2IMG_7704-2IMG_7613-2IMG_7693

Elenah, verzija 2015 :)

Dragi moji, nisem pozabila na vas. Nikakor ne. Tako med nami – v košu je pristalo že najmanj pet osnutkov. Velika verjetnost je, da čaka enaka usoda tudi tale zapis.

Že dooolge mesece niham med občutkom, da imam za povedati preveč (pa nikakor ne ujamem rdeče niti), ter med občutkom, da nimam za povedati ničesar uporabnega. In takrat pač molčim. Ampak sedaj, na pragu novega leta, se ponovno spominjam besed, da je navdih zadnjica na stolu in prsti na tipkovnici. Če le čakamo na navdih ter motivacijo na srebrnem pladnju, ostanemo praznih rok. Tako da – ne, ne bom več čakala na popolne besede. Zapisala bom te, ki sedijo na mojem srcu tukaj & zdaj.

Na datume in časovne prehode ne dam veliko. Če želimo spremembe, je vsak datum enako dober za začetek. Pa vendar se je dobro kdaj pa kdaj ustaviti. Narediti inventuro. Preveriti smer.

2014. Najboljše leto mojega življenja. In hkrati tudi daleč najtežje. Saj veste – dobro nikoli ne prihaja samo. Če želiš mavrico, moraš imeti dež.

2015. V začetnih dneh se zdi vse bolj sveže. Zavedam se, da držim v rokah pero, ki lahko na novo zapiše nekatera poglavja mojega življenja. Podobno kot potrebuje naš računalnik vedno nove različice programov, da lahko nemoteno deluje, se moramo tudi mi nenehno nadgrajevati. Helena verzija 2014 se mora počasi umakniti novejši različici. Prihaja Helena 2015 🙂 .

Brskam po sebi in se sprašujem, kakšen človek želim biti letos? Če lahko spremenim le eno stvar, izberem SVOBODO. Želim, da je Helena 2015 bolj svobodna. Osvobojena preteklih ran, starih in zakopanih čustev. Osvobojena strahov, ki preprečujejo rast. Osvobojena prepričanj, da je samo popolnost dovolj dobra in vredna ljubezni. Osvobojena zavor na ustvarjalnem področju. Svobodna kot marjetica v vetru 🙂 .

Vse to želim tudi vsem vam, ki berete te vrstice. In tudi vsem vam, ki ne boste nikoli  vedeli, da nekje obstaja nekdo, kot sem jaz. Kajti vsi trpimo, če smo ujeti.

Hkrati se želim zahvaliti vsem, ki spremljate moje ustvarjanje (ter mene, ker je to dvoje neločljivo prepleteno). Hvala za lepe komentarje, spobudo, besede, nasmeh. Hvala vsem, ki ste dovolili izdelkom izpod mojih prstkov v svoja življenja. Samo zaradi vas lahko še naprej hodim po svoji potki 🙂 .

Za primerno slovo od 2014 pripenjam fotografijo zadnjega izdelka preteklega leta 🙂 .

IMG_20141231_091712~2~2~2

Prva ustvarjalna svečka :)

Danes mineva leto dni, odkar sem začela plesti hobi v resnejšo zgodbo. Leto dni, odkar sem s svojimi pisanimi izdelki obiskala prvi sejem (širok nasmeh pove vse 🙂 ). Korak, za katerega sem mislila, da bo lahek, se je teden dni pred sejmom prelevil v paniko velikega formata, ki mi ponoči ni dovolila spati.

Večina ustvarjalcev, ki so bili nekoč začetniki, bo me popolnoma razumela. Razumeli bodo moje tiho upanje, da se bodo (seveda, kako pa drugače, če sem vložila v izdelke vse, kar sem premogla) ljudje množično ustavljali in si vzeli čas za ogled. In razumeli bodo razočaranje, ki je sedlo name kot hladen tuš. Morda se bodo ob mojih besedah  spomnili svojega trenutka streznitve ter spoznanja, da so kljub prehojeni poti, pravzaprav šele na začetku. Ja, včasih misliš, da si že kar velik, a si v resnici mikronsko majhen. Za razvoj potrebuješ čas (veeeliko časa) in potrpljenje (veeeliko potrpljenja).

Priznam, začetni meseci so bili težki, po sejmih sem bila razočarana in nisem razumela. Nemalokrat so tekle solze (ja, v potokih 🙂 ). Trudim se in delam najbolje, kar znam, zakaj ni dovolj dobro? Mar ni ravno to uresničitev naših najhujših strahov? Da se bomo potrudili po najboljših močeh, a nam bo spodletelo, plana B pa nimamo.

Plan A se je torej zrušil kot hiška ob potresu. Nekaj mesecev sem potrebovala za nove temelje, za razmislek, kaj počnem narobe? Kaj moram spremeniti? Kaj manjka? Kako najti TISTO pravo?

Prav dobro se spominjam fantovih besed – rekel je, da je to, kar se je zgodilo, dobro. Kaj bi se zgodilo, če bi masovno prihajala naročila za vse, kar sem izdelovala na začetku poti? Obtičala bi na določeni točki, ne bi iskala tega, kar je meni bolj pisano na kožo. In res. Ko sem bila iskrena s sabo, sem si priznala, da me vse to, kar sem izdelovala, ni navdajalo s ponosom. Nisem imela občutka strasti, kakršnega vem, da premorem. Samo sebe sem morala siliti k delu. Nisem razumela, kaj me drži nazaj, ko je pa vendar ustvarjanje zame nepogrešljiva sestavina življenja.

Sedaj vem. Ustvarjanje je tako širok pojem, da je težko najti tisto pravo, če ne veš, kaj iščeš. Ustvarjanje na slepo srečo je podobno iskanju igle v senu. Morda imaš srečo, po vsej verjetnosti pa ne. Ko sedaj gledam nazaj, vidim, da si nisem postavila pravega vprašanja. Nisem se vprašala, v čem sem resnično dobra. Kaj je tisto, kar me loči od ostalih ustvarjalcev? Ko sem si postavila pravo vprašanje, sem dobila pravi odgovor. Vrnila sem se k svoji prvi ljubezni – šivanju, ki sem ga iz takšnih in drugačnih razlogov pustila ob strani. Sedaj plavam med nitkami, blagom, vzorci in barvami, kjer se ponovno počutim DOMA.

Odkar sem naredila ovinek na poti, se je vse okrog mene pričelo premikati, ne utapljam se več sredi mlakuže. Iz sejmov se (večinoma) vračam s širokim nasmehom na obrazu. Vse doživljam drugače kot lansko leto. Prvotni s tekmovalnostjo prepredeni občutki, da moram (hočem! 🙂 ) biti NAJboljša, imeti NAJboljše in NAJbolj popolne izdelke, je zbledel kot slika na soncu. Spoznala sem ogromno čudovitih ljudi in vedno znova sem presenečena nad ustvarjalno energijo ter podporo, ki se plete na sejmih. Sedaj vem, da ne rabim tekmovati z nikomer (razen s včerajšnjo verzijo mene same 🙂 ). Z nikomer ne rabim primerjati svojega napredka in rasti. Vsak človek ima svoj ritem, svojo pot, ki teče popolnoma ločeno od moje. Zavedam se težavnosti poti, pa vendar je to edina pot, ki je prava zame.

Razmišljam, zakaj sem želela deliti vse tole. Morda zato, ker si želim, da bi pred enim letom nekdo to delil z mano. Da bi mi povedal, da BO bolje, ampak ne kar samo od sebe. Da moram biti iskrena do sebe na najgloblji možni ravni. Da se moram biti pripravljena za sanje odpovedati vsemu, predvsem pa svojim napačnim predstavam in naučenim vzorcem. In predvsem pa – da je “dobro” relativen pojem. Čeprav delaš najbolje, kar znaš, bo prišel čas, ko boš znal bolje – in nekega dne, bo postalo “dobro” vsaj približno dovolj dobro za resen začetek 🙂 .

Copatki, ki jih za pripenjam zapisu, niso “frišni iz pečice”, fotografijo sem našla danes, ko sem brskala po arhivu. Se mi pa zdijo idealni za to priložnost – uf, koliko sreče … simpatičnih pikapolonic je dovolj zame in za vse vas, ki ste se uspešno prebili skozi vrstice 🙂 .

IMG_4008

Ko nehamo rasti, začnemo veneti

Čeprav imam toooliko za povedati o odpiranju novih vrat, o sestavljanju novih spoznanj, je v slovarju premalo besed. Kljub mini frustracijam, ker se prsti ustavljajo na tipkovnici, sem vesela, saj so ravno občutki, ki jih ne znamo opisati in preliti na papir, najbolj dragoceni. Pristna čustva, globlja od oceanov, so neprecenljiva. Včasih so lahkotnejša od helijevega balona, včasih težja od gora, a vedno povezana z občutkom, da ŽIVIM.

Morda bo zvenelo kičasto, pa vendar vam povem, da je bila odločitev za oddih od virtualnega raja ena najboljših odločitev, kar sem jih lahko sprejela na trenutni točki življenja. Sebe in svoje življenje sem videla iz popolnoma nove perspektive.

Redno pospravljanje in čiščenja navlake v stanovanju jemljem mogoče celo preveč smrtno resno. Verjamem, da je potrebno narediti prostor za novo, svežo energijo. A nikoli nisem načrtno čistila svojega življenja (in priznajmo si, naš notranji svet je pomembnejši iz zunanjega). Nikoli si nisem vzela časa za resen razmislek o “smetenju” življenja z nepomembnimi rečmi, ki ne delajo iz mene boljšega človeka in ne prispevajo k osebni rasti. Če je naš notranji svet nabit z navlako, ni prostora za sveže ideje in  obtičimo na mestu. In ja – brezciljno brskanje po internetu ter “visenje” na družabnih omrežjih še kako prispevata svoj delež k zasičenosti notranjega sveta. Ne rabite verjeti mojim besedam, priporočam vam, da vsaj za kak dan ali dva pospravite računalnik. Preberite knjigo, ki čaka na vas na polički, pojdite v naravo, obiščite prijatelja. Naredite nekaj samo zase in se napolnite s svežo energijo.

Priznam, lažje in udobneje je živeti z načrti na papirju. Trdo delo, redno čiščenje notranjega sveta in odpovedovanje “drobnim” razvadam ne zveni privlačno. Pa vendar predolgo bivanje v coni udobja zelo drago plačamo. Z malodušjem, zdolgočasenostjo, občutkom ujetosti.

Najpomembnejše spoznanje, do katerega sem se dokopala v tem času, je to, da potrebujem spremembe, potrebujem izzive, potrebujem občasne izlete izven svoje cone udobja. Ko nehamo rasti, začnemo veneti. Če želimo rasti, moramo biti močnejši od nevidne sile, ki nas vedno znova vleče nazaj v cono udobja in se z vsemi štirimi upira spremembam.

Prvi večji izlet iz cone udobja so drobižnice, ki sem se jih po začetnih ne ravno uspešnih poskusih končno ponovno lotila. Izboljšala sem kroj, podlogo. Vaja, vaja, vaja in še enkrat vaja, dokler ne bodo nastale drobižnice, ki bodo ustrezale mojih visokim standardom :). Čeprav te prve drobižnice niso popolne, sem se kar zaljubila v njih 🙂 .

Drobižnica 3 črna zelena pike deteljice Frame coin purse black green clover 1 Drobižnica 3 črna zelena pike deteljice Frame coin purse black green clover 2 Drobižnica 3 črna zelena pike deteljice Frame coin purse black green clover 3 Drobižnica 4 črna morda rumena rože Frame coin purse black blue yellow flower 1 Drobižnica 4 črna morda rumena rože Frame coin purse black blue yellow flower 2 Drobižnica 5 vijola metulji  Frame coin purse purple chevron butterfly 1 Drobižnica 5 vijola metulji  Frame coin purse purple chevron butterfly 2

21 dooolgih dni brez virtualnega raja

V zadnjem času na dolgo in široko razmišljam o tem, kako zelo pogrešam notranjo rast ob izzivih ter gibanju izven cone udobja. Slaba stran tega, da sem sama svoj šef, je ta, da sama sebi težko postavim cilje, ki niso previsoki, a hkrati tudi ne postavljeni prenizko (“stretch, but don’t stress”). Določanje omejitev je še ena plat samodiscipline, v kateri ne blestim.

Začela sem razmišljati o novem celoletnem projektu, ki bi me vsak dan premaknil malce dlje. Ampak v enem letu se utegnejo moje želje in cilji tako zelo spremeniti, da bi projekt izgubil svoj namen. 21 dni bo dovolj, sem si rekla. 21 dni ponavljanja naj bi zadostovalo za ustvarjanje novega vzorca v možganih.

Kot prvi izziv sem si zadala 21 dni brez brskanja po spletu, brez Facebook-a, brez bloga 🙁 , brez Pinteresta 🙁 🙁 in seveda brez virtualnih ustvarjalnih klepetov 🙁 🙁 🙁 . Vsakih nekaj dni bom pregledala e-pošto ter opravila najbolj nujna naročila materiala. Ko sem prečesala svoje opcije, sem prišla do zaključka, da moram ta del vendarle pustiti. Si bom pa za te nujne opravke izposodila fantov računalniku, mojega bom pospravila v kot omare. Pa pa.

Za marsikoga bi bilo to mala mal’ca. Zame ne bo, to že sedaj vem. Zame je virtualni svet neskončni vir navdiha, idej, materiala. Skratka – RAJ. Ampak saj veste, v vsaki dobri stvari je nekaj slabega, in tudi v tej je. Velikokrat se ujamem v zanko in ob računalniku izgubim nepotrebno energijo, zapravim svoje najbolj produktivne urice. Po domače povedano “zabluzim” – pojav, ki je najbrž marsikomu med vami še predobro poznan. Bliža se čas sejmov in vso svojo energijo bi rada usmerila v zares pomembne stvari. V ustvarjanje, gibanje ter v iskanje drobnih stvari, ki me napolnijo z veseljem.

Se vam oglasim po “izolaciji”, kdo ve, morda se bo v tem času zgodilo kup blazno zanimivih reči. Morda bom postala neznansko poduhovljena 😀 . Vsekakor bom s to potezo naredila prostor za nove dogodivščine realnega sveta 🙂 .

Vaši komentarji na blogu so v tem času vsekakor dovoljeni in še kako dobrodošli. Mi bodo polepšali dan, ko se vrnem 🙂 .

Za konec pa še posnetek, ki ga želim deliti naprej. Na Norveškem so naredili preizkus, kako se ljudje odzovejo, ko vidijo otroka v stiski. Na avtobusni postaji zmrzuje deček brez bunde, ki ga očitno zebe. Videti sočutje in človečnost v ljudeh … neprecenljivo.

Kam & kako naprej?

Vsak dan je enako dober za novi začetek. Ne rabimo čakati na naslednji rojstni dan, prvi dan v letu ali kateri drugi časovni mejnik, da bi uvedli spremembe. Pa vendar je začetek tega leta sovpadel z zelo močnim občutkom, da moram preoblikovati delčke svojega življenja. Če nekaj enostavno ne deluje, moramo narediti drugače, a ne? Neumnost je vedno znova delati enako in pričakovati drugačne rezultate.

V preteklem letu sem doživela drobne zmage, a porazov ter razočaranj je bilo veliko več. Če drži rek, da moramo za uspeh povečati število porazov ter napak, potem je za mano odlično leto :).

Čutim, da se nekaj spreminja, rojeva na novo. Spreminjajo se moje želje, pogledi, prepričanja. Odkopavam koščke, ki so bili vedno v meni, le zavedala se jih nisem. Moj svet se nenehno postavlja na glavo in nazaj na noge. Včasih imaš svojo zgodbo za eno in edino resnico, pa te življenje nauči, da se motiš.

Morda bo zvenelo smešno, ampak občutek imam, da šele sedaj odraščam, šele sedaj se razvijam v osebo, kakršna bi morala biti že zdavnaj, a zaradi takšnih in drugačnih razlogov nisem bila. “Late bloomer” bi lahko imenovala ta pojav :). Morda sem po rasti podobna kitajskemu bambusu? 🙂 “Potem ko smo posadili seme, približno pet let ne bo na spregled ničesar – razen majcenega poganjka. Rastlina se razvija pod zemljo; ima zelo zapleteno koreninsko strukturo, ki se razpreda, nastaja vodoravno in navpično v zemlji. Konec petega leta začne kitajski bambus rasti zelo hitro, dokler ne doseže višine 25 metrov. “

Tudi na ustvarjalnem področju grem skozi prehod, kljub temu, da je navzven še vse videti skoraj do pikice enako. Predvsem po zaslugi sejmov ter odziva ljudi sem spoznala, v katero smer moram naprej. Upoštevala bom nasvet Steve Jobsa, ki zveni nekako takole: “Vrnite s h koreninam, k temu, v čemer ste resnično dobri. Zavrzite vse ostalo.” In to je zame šivanje, na tem področju se počutim najbolj domače. Po ovinkih in vijugah se vračam na začetek, k moji prvi ustvarjalni ljubezni. To, kar sem iskala, je bilo ves čas pred mojim nosom, le jaz sem se morala naučiti določenih lekcij. Novi pogledi, izkušnje na drugih področjih ustvarjanja ter čudoviti materiali, ki sem jih odkrila na ustvarjalnem potovanju, so vame ponovno vnesli veselje do šivanja. Morda bom čez čas začutila, da moram znova obrniti jadra, morda bo čez čas pravo zame nekaj povsem drugega. Vem le, da nas edino sledenje trenutnim željam pelje bližje temu, kar smo globoko v sebi, bližje nam samim.

Do sedaj so bili metulji rdeča nit mojega ustvarjanja, povezovali so vsa področja ustvarjanja, ki so me privlačila. Sedaj, ko postaja šivanje povezovalno lepilo, jih preraščam. Še vedno bodo v ospredju, vendar bom dodala veliko drugih vzorcev, ki so mi noro všeč, pa jih do sedaj nisem znala vtkati v metuljčkasti koncept. Veselim se nove svobode, ki jo bom s tem vnesla v ustvarjanje :). In veselim se trenutka, ko bom vam lahko pokazala to, kar zaenkrat obstaja le v moji glavi :). Do takrat me čaka veliko dela, reorganizacije, načrtovanja, iskanja. Vem, ne bo lahko. Ampak nič v življenju, kar je zares pomembno & vredno, nikoli ni :).

Za konec pa še pesmica, ki mi te dni ne gre iz glave, čeprav ni čisto “frišna” :).

2014

Ne bom pisala o preteklem letu, ne bom se obračala nazaj in delala analiz. Kolesa časa ne moremo zavrteti nazaj, ne moremo popraviti tega, za kar menimo, da bi lahko naredili drugače in bolje. Na vsaki točki življenja se odločamo in delujemo, kot najbolje znamo v tistem trenutku. Obžalovanja so nepotrebna prtljaga, ki nam reže krila. Vem, teorija je eno, praksa nekaj povsem drugega. Odpustiti samemu sebi vse, kar bi naj naredili, pa nismo, ali pa smo naredili po svojih lastnih ocenah narobe, je težje od ogromnih skal.

Pogled in energijo bom usmerila naprej ter v ločitev od vsega nepomembnega ter bolečega. Le tako bo dovolj prostora za svetlobo. Moj seznam želja zase in za vse vas, ki ste tam nekje, nekateri bližje, nekateri daleč: zdravje / pogum / rast / ljubezen / da bi sprejeli vse delčke samega sebe, si znali odpustiti in odgovoriti na še neodgovorjena vprašanja / da bi se zavedali svoje edinstvenosti, hkrati pa se počutili povezani s soljudmi. Vsi smo del nečesa večjega, le velikokrat pozabimo na to.

Sejem Maxi LJ 17.12.2013

Home sweet home in podopustniški metuljčkomer :)

Nek poseben čar je v trenutku, ko po dopustovanju prestopim prag znanega. Veselje, ko ponovno z očmi objamem vse, kar imenujem DOM. In tistih nekaj prvih dni se zdi vse tako zelo drugače. Bolj čutim hvaležnost, bolj znam ceniti varno zavetje, ki ga žal vsak človek nima. To, kar tako preradi vzamemo za samo po sebi umevno, so za marsikoga le neuresničene sanje. Pa ne govorim le od stenah in strehi nad glavo, temveč tudi in predvsem o nitkah ljubezni, ki prepredajo fizično omejen prostor, a krati dajejo toliko svobode srcu.

Tokrat sem zraven lepih spominov prinesla še 10 metuljev, toliko se jih je namreč nabralo v času moje odsotnosti na blogu. 8 jih je pristalo na majhnih kamenčkih iz sončne plaže:

Dva sta me spremljala na Njam-njam 😛 dogodivščinah:

Za konec pa še pogled iz začasnega domeka, mmm, čudovito je zaspati in se zbuditi ob zvoku valov :).

Metuljčkomer: 139-148/365

Trenutno stanje duha: Hvaležna za lepe trenutke in vesela, da sem ponovno doma 🙂