Kategorija: Ustvarjeno s ♥

Septembra 2013 smo se jaz & moji izdelki prvič odpravili na sejem. Uh, koliko se je spremenilo od takrat. Predstave o ustvarjalni poti so se razletele, izdelujem nekaj popolnoma drugega, drugače dojemam lepoto, merila so se povzpela za nekaj stopničk.

Kljub temu, da sem iz perspektive izkušenj ter učenja začetnica, lahko z gotovostjo rečem: Omejujejo nas le zidovi, ki smo jih zgradili okrog sebe. Največja ovira, ki jo moramo premagati na poti, smo mi sami.

Najtežja skala, ki jo še vedno razbijam, je prepričanje, da nisem dovolj dobra, sposobna, nadarjena, pametna. Da si ne zaslužim biti vse in početi vse, o čemer sanjam. Ko sem začela bolj ceniti sebe in svoje delo, se je začel spreminjati svet okrog mene.

Druga skala na poti je prepričanje, da sta služba ter služenje denarja tesno prepletena z mukami in trpljenjem. Delo = tlaka. Ogromno ljudi gara za minimalno plačo, in početi nekaj prijetnega za plačilo, se zdi sebično ter požrešno.

Tretja skala se tesno dotika druge – vse, kar ne prinaša zaslužka, je nekoristno in izguba časa. Ustvarjalna pot na začetku ne prinese plusa na banki. Ravno obratno. Vložiš ves čas ter denar, se odpoveš tisoč in eni stvari, pa še zdaaaleč nisi na zeleni veji. Dolgo časa sem se počutila kot nekoristen član družbe, ker razen minusa nisem prispevala k domačemu proračunu ničesar (razen kupa nitk, ki sem jih med šiviljskimi maratoni raznosila po celem stanovanju – podobno kot regratove lučke v vetru, le da v mojem primeru ni zraslo blago, kar bi bilo naravnost fantastično 🙂 🙂 🙂 ).

Obliko in dimenzije četrte skale sem začela spoznavati šele pred kratkih, kljub temu, da je bila od nekdaj tam. Skušala sem se omejiti, določiti ustvarjalni okvir, začrtati pot. Obremenjevala sem z razmišljanjem, kaj ustvarjati, kaj je pravo zame. Sedaj vem, da ne morem uokviriti slike, ki se nenehno spreminja. Vse je minljivo. Kar mi polni srce sedaj, me bo morda naslednji teden pustilo prazno. Precizno načrtovanje prihodnosti je nepotrebno, saj ne vem niti tega, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Če si “kontrol frik” kot jaz, je že misel na prepuščanje toku naravnost strašljiva. Pa vendar hkrati osvobaja. Lahko se premikam, lahko se spreminjam, ne rabim v vsakem trenutku vedeli, kam grem. In ne, ne rabim vedeti, kako bom prišla do tja. Vse se odvija natanko tako, kot se mora.

Skale in ovire so prinesle kup bolj ali manj modrih spoznanj 🙂 :

• Bolj ko smo povezani s svojim bistvom, s svojo edinstvenostjo, lažje se izražamo skozi ustvarjanje. To je tisto, kar pritegne ljudi – naša pristna, čista, žareča energija, vpletena v izdelke. Stranke nikoli ne kupujejo le naših izdelkov, kupujejo del nas.
• Ne moremo primerjati svojih začetkov s sredino poti nekoga drugega. Spoštujmo točko, kjer smo, spoštujmo točko, kjer so drugi. Dovolj je, da se trudimo biti vsak dan malenkost boljši kot včeraj. Dovolj je. Nehajmo se primerjati z takšnimi ali drugačnimi mojstri, to je NAŠA pot, naš razvoj, ne pa njihov.
• Poti, po katerih je vredno hoditi, so vedno posute z ovirami (vendar ne spreglejte rožic, prav gotovo so tudi one tam 🙂 ) .
• Strah ne bo izginil, dokler rastemo in se učimo.
• Motivacija in navdušenje nista temelja, na katerem gradimo vse ostalo. Začetnega navdušenja ni dovolj za celotno dolžino poti. Navdušenje in strast se množita z delom in učenjem. Sta kot stara lokomotiva – kljub ogromnemu vložku energije se sprva komaj opazno premika. A potem gre vedno hitreje, dokler ne teče veselo ter neobremenjeno naprej 🙂 .

Le kaj se je dogajalo od zadnjega zapisa? 🙂

Lep ustvarjalni pozdravček 🙂

 

Obožujem divje vzorčke, ki plešejo pa papirju, teksture, ki jih lahko začutim. Spremenim se v majhnega otroka široko odprtih oči, ki ne ve, kateri košček sladkega raja naj razišče najprej 🙂 . Tako vesela sem rojstnih dni, ker imam dober izgovor za izdelavo čestitke in zavijanje daril. Resnično mislim, da bi bila moja sanjska služba ob koncu leta zavijanje vagonov božičnih daril. Jaaa 🙂 .

Nekaj papirnatih utrinkov – čestitke za rojstni za dan in Birmo, ter vabila na Krst.

 

 

Želim si, da bi imel dan vsaj dvojno število ur. Želim si mini čudeža, ki bi me naredil vsaj dvakrat hitrejšo in produktivnejšo. Morda bi potem neizpolnjene ideje zaživele tudi izven glave.

Včasih se mi zdi, da je preveč idej slaba reč. Podobno kot je recimo preveč ljudi v zgradbi sredi požara recept za katastrofo. Če ljudi ni veliko, se bodo dokaj mirno prebili skozi izhod. Kakor hitro je število preveliko, bo zavladala panika, namesto da bi se drug za drugim pomaknili skozi vrata na varno. Podobno se dogaja ogromni količini idej. Namesto, da bi po vrsti sproščeno prehajale v resničnost, vlada kaos in zastoj pri vratih.

Moj um se uporniško upira omejenosti časa, želi VSE. A realnost je drugačna, minute polzijo kot studenčnica skozi prste. Hočem ali nočem – moram se naučiti izbrati najboljše ideje, povedati svojo zgodbo z manj besedami. Ne, ni enostavno, saj sestavljam šopek iz vrta na prvi pogled identičnih vrtnic. Odločanje ob seštevanju prednosti ter pomanjkljivosti plete nerešljivi vozel. Takrat se zavem, da se moram naučiti prisluhniti srcu. Pomembne izbire niso predmet hladne matematike, ki jo tako mojstrsko obvlada um. In ko izberem, ko se odločim, moram enostavno skočiti. Ideje so podobne sadju na soncu – če jih ne pojemo, ko dozorijo, pričnejo gniti.

Precej časa sem stala na skakalnici, a sem končno skočila. Govorim o skoku mojih barvitih izdelkov v trgovine. Cilj, ki je že dolgo zapisan, a se mi je spretno izmikal. Izdelki bodo od začetka meseca na poličkah trgovine v Dolenjskih toplicah. V mislih imam še nekaj čudovitih trgovinic, v katere bi z veseljem preselila svoje izdelke, ampak kazalec na uri drvi, kot bi ga nekdo neusmiljeno lovil.

Priznam, pripravljanje paketka za trgovino je bilo prežeto s tremo. Kaj izbrati? Bo dovolj dobro? Bo dovolj zanimivo, izvirno, da se bodo stranke odločile za nakup? Strah, strah in še enkrat strah.

Celo dopoldne sem porabila za idejo in oblikovanje kartončkov za  uhane, ampak na koncu sem bila vesela neskončnega kompliciranja. Tega ne rečem pogosto, ampak sem zadovoljna z minimalistično-elegantnim rezultatom 🙂 .

Zadnje poziranje, preden sem zložila vse skupaj v paket … say cheeese 🙂 .

Lep ustvarjalni pozdravček 🙂 .

Če že zapišem besede s težo svinca, si želim, da kljub vsemu opazite na vogalu zavese špranjo, skozi katero kuka sončno upanje. Želim si, da moj blog ravno tako kot moji izdelki prekipeva od barv, energije, pozitivnosti. Hitro, prehitro nas lahko okuži negativizem, ki ga srečujemo na vsakem koraku. Potrebujemo protiutež. Zato sem zelo zelo vesela, da bom tokrat v šopek spletla barvite besede.

O, kako si želim, da bi lahko dogodke & občutke, ob katerih toplota ovije srce, vložila kot sladko marmelado v majhne steklene lončke. In potem bi sredi hladne zime odvila pokrovček ter zajemala sladkobo. Z majhno žličko, da je ne zmanjka prehitro. Mmm 🙂 .

Za mano je 9-dnevni “štantarski maraton” v okviru mariborskega Festivala Lent. Bilo je naporno, fizična energija je krepko v minusu, pa vendar sem si dodobra napolnila kreativno baterijo. Dobila sem natanko to, kar sem potrebovala na tej točki poti.

Kljub vsem minusom obožujem prodajo na stojnicah. Prodaja preko spleta je tako zelo neosebna. Zavedam se, da je veliko težje kupiti izdelek, ki ga ne vidiš v živo, se ga ne moreš dotakniti in začutiti njegove energije. Hkrati pa s prodajo preko spleta zamudim najljubši del – veselje, iskrice v očeh nove lastnice. Ja, izmenjava v živo je neprecenljiva. Nič ne more nadomestiti človeškega stika. To je tisto, kar bolj od vsega ostalega polni mojo ustvarjalno dušo.

Drugi razlog, zakaj tako rada prodajam na stojnicah, je družba soustvarjalk. Ker je ustvarjanje tako velik del mojega življenja, prepleta se s vsako celico moje biti, mi ogromno pomeni družba ljudi, ki so mi v tem pogledu tako zelo podobni. Lahko bi rekla, da smo vsak na svoj način “čudni”, morda ravno zaradi tega potrebujemo ustvarjanje – za izražanje dela sebe, ki ga drugače ne znamo.

Pravzaprav ne gre za seštevek čustev, ne gre za logično razlago, zakaj je, tako kot je. Gre za občutek, ki me prevzame na sejmih. Počutim se tako zelo domače, strahovi in dvomi izginejo. Čutim, da sem točno tam, kjer moram biti. Bivam v tistem trenutku, ne skrbi me, kaj bo prinesla prihodnost, ne obremenjujem se s preteklostjo. Takrat sem enostavno jaz v čolničku sredi morja, dvignem vesla in uživam v toku.

Seveda ne gre brez utrinkov, ki jih bom zagotovo z veseljem pogledala tudi na stara leta 🙂 . Hvala vsem, ki ste se ustavili ob mojem štantku, izmenjali prijazne besede ali posvojili košek mojega ustvarjanja. Brez vas ne mi mogla hoditi po tej potki 🙂 .

Takole je videti, ko je sredi mesta zaprta Koroška cesta, ljudje pa ležijo na od celodnevnega sonca razgretem asfaltu 🙂 .

Še v panoramskem pogledu 🙂 :

Zadnji dan sem si delila stojnico z Anjo in njenimi odličnimi domačimi granolami & keksi & kosmiči, ki se skrivajo pod imenom Fruštek. Po mnenju šefice sejma sva imeli najlepšo stojnico. Ja, sva bili kar malce važni zaradi pohvale 🙂 . Črno beli kontrast me spominja na yin-yang. (foto: Anja / Fruštek)

Sveža kolekcija prstanov (foto: Janči) :

Pa lep sončno-ustvarjalni pozdravček 🙂 .

Ko plavam proti toku, ne morem do besed. Tik pod površjem so, čutim, kako vibrirajo, skoraj dotaknem se jih lahko. Pa vendar me od njih loči tanka pregrada iz neprebojnega stekla.

Ko plavam s tokom in dovolim, da me odnaša življenje na neobljudene kraje, kamor mi je namenjeno, me besede preplavljajo v valovih. Lovim jih v dlani. Zajemam in zajemam, kot prijetno hladno studenčnico pijem ta čudoviti občutek. Takrat si zaželim, da bi bile moje dlani še večje, srce širše, saj je toliko vsega, kar bi rada zapisala.

Oblikovanje besed, združevanje v stavke in risanje lastne zgodbe je zdravilno. Ne moremo ozdraveti, če ne povemo zgodbe. Ne moremo pozdraviti ran, dokler so skrite za debelimi lesenimi vrati stare omare. Ko zapišemo zgodbo, jo stlačimo v helijev balon in spustimo v nebo, smo lažji za težo besed. In ko se balon z našo zgodbo oddaljuje, jo vidimo iz nove perspektive. Gledamo jo od daleč, lahko jo obračamo kot kocko in pozorno opazujemo njene ploskve. Zavemo se, da smo večji od zgodbe, zgodba ni več del nas samih. Lahko jo spremenimo, spletemo na novo, plasti kocke obarvamo po svoje.

Od zadnjega zapisa na blogu pišem, pišem, pišem. Občutek imam, da mi bodo prstki odpadli, ampak besede še kar pritekajo. Sestavljam zgodbe o sebi, življenju, ustvarjanju. Pogled se jasni, besede ga čistijo kot filter. Čutim prehod v drugačen svet, čutim, da od sedaj naprej ne bo nič več, kot je bilo. A poznate ta občutek? 🙂

V soboto sem bila po dooolgem času na sejmu v Ljubljani. Domov sem se vrnila do roba in še preko napolnjena z metuljčkasto energijo. Nekaj, kar sem izgubila pred meseci, se je vrnilo na svoje mesto. Sama pri sebi sem pomislila: “Elenah, dobrodošla nazaj” 🙂 .

Pripenjam nekaj sejemskih utrinkov:

Projekt polepšanja štantka se je pričel. Izdelala sem nove fensi-šmensi cene, v prihodnosti sledi še nekaj izboljšav 🙂 .

Jaz med barvami 🙂 :

Z menoj so bile čisto frišne zadevice – domek za očala / peresnica / toaletka 🙂

Pa lep sončno-ustvarjalni pozdravček 🙂 .

V prvi polovički leta je moja notranja baterija kljub premoru in izdatnemu počitku ekspresno izgubljala število črtic. Kolo ustvarjanja sem vedno težje zagnala, veriga je zarjavelo godrnjala. V vsaki celici mojega telesa je začel nadležno doneti alarm in ne glede na to, kako močno sem pritiskala gumb za izklop, ga nisem mogla utišati. Kristalno jasno mi je postalo, da nekaj počnem narobe, ZELO narobe.

Po dolgih tednih premetavanja svoje notranjosti in iskanja križišč, kjer sem narobe zavila, sem začela sestavljati sliko.

Odkar sem pred tremi pustila službo, ki me je dušila, in odšla na lov za sanjsko službo, sem bila sveto prepričana, da je obdobje ignoriranja mojega notranjega glasu zaključeno. Sedaj vidim, da sem upoštevala le del sebe, ki sem ga tako dolgo tlačila, za preostale delčke pa sem bila še vedno gluha. Če si ne prisluhneš in trmasto hitiš naprej, se spremeniš v hrčka, ki vrti kolo dan in noč, vendar je še vedno na popolnoma enakem mestu.

Počasi razbijam napačne vzorce in prepričanja, ki sem jih pletla skozi življenje. Učim se ustaviti in utišati notranjega kritika, da bi lahko zaslišala svoj pravi glas.

Učim se umiriti, prekiniti nenehno hitenje ter občutek, da MORAM čimprej priti do cilja. Učim se, da je včasih manj več. Dve uri dela lahko ponudita boljše rezultate od celodnevnega norenja brez počitka.

Spoznavam, da je bolje imeti več majhnih sanj kot ene same velike. Ker če se za ceno velikih sanj odpoveš vsem majhnim, te začne razžirati praznina. Velike sanje niso nič vredne, če zanemariš vse ostale delčke sebe, ki prav tako potrebujejo pozornost in ljubezen. Prav tako niso velike sanje nič vredne, če prideš na cilj sam.

Brskam po sebi in iščem majhne sanje, na katere sem pozabila, prepričana, da bodo pojedle dragoceni čas, namenjen velikim sanjam. Korak za korakom vračam v svoje življenje pisanje, fotografijo, kuhanje, knjige, gibanje, druženje. Učim se ponovno uživati v vsem, kar mi je notranji kritik odtegoval s trkanjem na slabo vest.

Ko imaš tako dolgo pred očmi cilj, pri katerem je pomembna produktivnost in gradnja nečesa, kar prinaša denar za preživetje, je težko enostavno uživati v stvareh, ki niso povezane s tem. Pa vendar sedaj vidim, da se brez teh sestavin reka ustvarjalnosti spremeni v motno jezero. Naravnih zakonov enostavno ne moreš pretentati. Če si ne prisluhneš, dobivaš od življenja zaušnice tako dolgo, dokler ne priznaš resnice. Boleče, pa vendar če pogledamo iz druge perspektive – dar, vreden več od vagona zlata (no, priznajmo si, včasih bi raje izbrali zlato 🙂 ) .

Ustvarjalne ovire se počasi znižujejo. Dobivam novi zagon, sveže ideje. Na ustvarjanje se trudim ponovno gledati kot na hobi, ne kot na službo. Le tako si dovolim vzeti čas za neobremenjeno ustvarjanje, igranje z novimi idejami, brez nenehnega ocenjevanja stopnje produktivnosti. Skušam gledati skozi sveže umita očala.

Ne delam si utvar. Vem, da me bo začelo ponovno vleči na staro pot. Ampak takšna pač sem. Ne znam delati polovično, raje delam s vsako celico telesa, dovolim, da me posrka vase. Pa vendar bi rada verjela, da sem se naučila te lekcije in nove klofute ne bodo potrebne 🙂 .

Za konec še skok v ustvarjalno sobico. Končno sem realizirala idejo, ki je rasla v glavi skoraj leto dni – magnetki, oblečeni v blago 🙂 :

Posebno darilo za posebno osebo – trak za ključe, mijauuu uhančki, srčkast magnetek ter čestitka:

Pa lep deževni pozdravček 🙂 .

Dragi moji, tole pišem s svinčenim občutkom v srcu.

Zakaj svinčenim?

Ker se število ljudi, vrženih preko roba preživetja, nenehno povečuje. Ker je lahko srečen, kdor ima službo, kaj šele, da bi izbiral, kaj bo delal in prihajal domov s svetlečim nasmehom na obrazu. Takšne izbirčnosti in razkošja si v današnjih časih ne more privoščiti vsak. Jaz si ga (trenutno) še lahko.

Ker se živo spominjam občutka brezizhodnosti, iskanja službe, finančne odvisnosti ter globokega minusa na banki. Še sedaj čutim ujetost v službah, ki so v meni poteptale možnost za rast.

Ko vse tole seštejem, imam občutek krivde, če samo razmišljam o tem. Občutek krivde, da me obkroža toliko pozitivnega, pa vendar ne žarim od gole hvaležnosti.

Kljub svincu v srcu bom iskrena. Iskrena bom zase, ker je čas, da se spopadem z občutki krivde, ki se pojavijo, kadar “jamram”. Čas je, da se spopadem s strahom, da bom zvenela nehvaležno ter pesimistično. Iskrena bom za vse vas, saj nas maske na obrazih le oddaljujejo. Kdaj pa kdaj lahko priznamo sebi in ljudem okrog nas, da nismo pogumni in zadovoljni. Da smo na trenutke prestrašeni, utrujeni. Da ne vemo, kako priti do tja, kamor želimo priti. Ali še huje – nimamo pojma, kam želimo.

Pred časom mi je moj D. rekel, kako pogumna sem, ker se podajam na samostojno ustvarjalno pot. In sem odgovorila, da nima moja odločitev nobene povezave s pogumom.  Je le logična posledica dejstva, da nisem našla službe, ki bi bila zame sanjska, v meni zbudila odličnost, povezovala moje sposobnosti in mi nudila ugodne pogoje za rast. Edina rešitev je bila gradnja sanjske službe. Ne, moja pot ni povezana s pogumom, ampak s tem, da svojih želja ne morem spremeniti. So del mene, ki ga ne morem izbrisati, brez da bi izbrisala svoje bistvo.

Ko plujem s tokom, se zdi vse prav, prihodnost je kot topel poletni dan. Ti trenutki, prepredeni z metuljčkastim navdušenjem, so zame raj.

In potem se neslišno, po prstkih, prikradejo trenutki (zadnje čase jih je veliko), ko plavam proti toku. Namesto naprej, grem nazaj. Strahovi glede prihodnosti, dvomi, da zmorem, da sem dovolj dobra, se množijo kot gobe po dežju. Sprašujem se o smislu vsega, kar počnem. Motivacija pobegne neznano kam. Utrujena postanem od povezovanja tisočih delčkov v celoto. Nisem le ustvarjalka. Sem hkrati šefica, ki odloča kam in kako naprej. Šivilja. Tajnica, ki odgovarja na naročila, piše račune. Pakiram izdelke. Jih odnašam na pošto. Izdelujem vrečke za pakiranje, vizitke, deklaracije za izdelke. Ure in ure iščem materiale, popolne delčke novih projektov. Raziskujem tehnike in načine, kako izdelati drugače, bolje. Skrbim za promocijo. Fotografiram izdelke. Sem investitorka in finančna svetovalka, izmed sto možnostmi moram izbrati le nekaj vložkov v prihodnost, ker za vse enostavno ni dovolj denarja. Sem prodajalka na stojnici, vedno znova prenašam težke kovčke, postavljam, pospravljam – ne glede na mraz, vročino ali presneti (!!!) veter.

Ko žongliram med vsemi temi funkcijami (večine teh NE obvladam, sem nerodna začetnica), mi začnejo žogice druga za drugo padati na tla. Ob nenehnem pobiranju žogic izgubljam energijo, izgubljam zagon. To, kar je najbolj pomembno – ustvarjanje – pristane na stranskem tiru.

Takrat pomislim, kako ČUDOVITO bi bilo želeti in imeti službo, ki že obstaja. Službo, ki je ne bi rabila graditi iz mrzle ničle. Kjer bi se lahko posvetila le enemu področju – tistemu, ki bi mi bilo najbolj pisano na kožo, namesto da moram povezovati neskončno  število niti. Službo, ki bi jo lahko izklopila kot budilko po 8-ih urah. Če delaš doma, ta meja izgine. Službo s plačo na določen dan v mesecu in dopustom. Službo, ob kateri se ne bi nenehno odpovedala vsemu, pa kljub temu mukoma plavala od položnice do položnice.

Ja, v takšnih trenutkih si želim, da bi bilo drugače, bolj enostavno. Da bi bile želje, vgravirane v moje srce, lažje dosegljive. Da ne bi iskala poti skozi plevel, preko kamnitih gora in močvirnatih zaplat. Čeprav so padci in ovire pogoj za rast, me učijo modrosti, razbijajo omejujoče vzorce, včasih zahrepenim po varni coni udobja.

Pa vendar – to je moj edini načrt. Nimam načrta B ali C. Zaupati moram, da nam vesolje ne posadi v srce slik, ki jih ne zmoremo uresničiti. Verjeti moram, da bom pravočasno dobila odgovore kam in kako naprej. Verjeti moram v nadaljevanje ceste za ovinkom, čeprav je sedaj še ne vidim. Verjeti moram, da naše ladje niso ustvarjene za dolgočasna pristanišča, temveč za pogumno plovbo skozi divje valove, kjer so počutimo ŽIVE.

Sedaj pa tako veste, kaj sledi – nekaj bombončkov, ki so nastali v času blogerskega mrka 🙂 .

Copatki za vesele nogice z napisom na podplatih:

Trakovi za ključe. Preverjeno v praksi: žive barve skrajšajo čas iskanja ključev v “šotorskih” torbicah 🙂 :

Mini drobižnice za velike zaklade, mijauuu 🙂 :

Miniaturne drobižnice / obeski (za žeton za kavo, voziček, evreke za sladoled, lepe misli, … 🙂 ):