Kljub celoletnemu projektu, v katerem želim narediti čim več kljukic ob novih stvareh in širiti cono udobja, opažam, da iščem bližnjice. Spisek idej in vsega, kar želim narediti & poizkusiti, se podaljšuje, jaz pa vedno znova izbiram najlažje domače naloge. Trije meseci so že za mano, danes obračam četrti list, in nerada si priznam, da sem sicer razširila cono udobja, a še vedno ostajam v njenem varnem objemu.
Morda je čas, ki ga nimamo, pa ga želimo imeti za dokončanje svojih ciljev, najboljši učitelj. Prisili nas, da izberemo. Čeprav je včasih skoraj nemogoče izbrati. Ne želim narediti 365 lažjih kljukic in na koncu leta ugotoviti, da sem izpustila najbolj pomembne. Kvantiteta ni pomembna, kvaliteta je tisto, kar resnično šteje.
Pred časom sem slišala čudoviti govor starejšega gospoda. Ko ga najdem, ga objavim v Dnevnem navdihu, ker je resnično navdihujoč. Govoril je, naj ne prosimo za manjša bremena in lažje preizkušnje, temveč za večjo moč. Dajmo popolnoma vse od sebe in potem prosimo za to, da bi zmogli dali še več.
Sedaj mislim na tega modrega gospoda in na to, kako si vedno, ko mislim, da dajem od sebe vse, iskreno priznam, da držim delček zase. Včeraj sem si obljubila, da bom vložila še več in začela gristi težje dele življenja. Testirati ideje in realizirati načrte, ki jih nosim že dolgo v glavi, a se jih enostavno ne morem lotiti. Pol ure dnevno se bom skušala posvetiti samo stvarem, ki jih prelagam, ker se zdijo preveč obsežne ali pa pred njimi trepetam, saj se nerada lotevam vsega, kar mi ne gre od rok. Rezultat tega notranjega dogovora so včerajšni copatki in današnje mini kuverte :).
Mini kuverte so del večje slike, ki jo moram dopolniti, preden jo lahko razkrijem. Na zadnji fotografiji sem priložila ravnilo in lahko vidite, da so kuvertice resnično mini :).
Števec prvih korakov: 92/365