Prva ustvarjalna svečka :)

Danes mineva leto dni, odkar sem začela plesti hobi v resnejšo zgodbo. Leto dni, odkar sem s svojimi pisanimi izdelki obiskala prvi sejem (širok nasmeh pove vse 🙂 ). Korak, za katerega sem mislila, da bo lahek, se je teden dni pred sejmom prelevil v paniko velikega formata, ki mi ponoči ni dovolila spati.

Večina ustvarjalcev, ki so bili nekoč začetniki, bo me popolnoma razumela. Razumeli bodo moje tiho upanje, da se bodo (seveda, kako pa drugače, če sem vložila v izdelke vse, kar sem premogla) ljudje množično ustavljali in si vzeli čas za ogled. In razumeli bodo razočaranje, ki je sedlo name kot hladen tuš. Morda se bodo ob mojih besedah  spomnili svojega trenutka streznitve ter spoznanja, da so kljub prehojeni poti, pravzaprav šele na začetku. Ja, včasih misliš, da si že kar velik, a si v resnici mikronsko majhen. Za razvoj potrebuješ čas (veeeliko časa) in potrpljenje (veeeliko potrpljenja).

Priznam, začetni meseci so bili težki, po sejmih sem bila razočarana in nisem razumela. Nemalokrat so tekle solze (ja, v potokih 🙂 ). Trudim se in delam najbolje, kar znam, zakaj ni dovolj dobro? Mar ni ravno to uresničitev naših najhujših strahov? Da se bomo potrudili po najboljših močeh, a nam bo spodletelo, plana B pa nimamo.

Plan A se je torej zrušil kot hiška ob potresu. Nekaj mesecev sem potrebovala za nove temelje, za razmislek, kaj počnem narobe? Kaj moram spremeniti? Kaj manjka? Kako najti TISTO pravo?

Prav dobro se spominjam fantovih besed – rekel je, da je to, kar se je zgodilo, dobro. Kaj bi se zgodilo, če bi masovno prihajala naročila za vse, kar sem izdelovala na začetku poti? Obtičala bi na določeni točki, ne bi iskala tega, kar je meni bolj pisano na kožo. In res. Ko sem bila iskrena s sabo, sem si priznala, da me vse to, kar sem izdelovala, ni navdajalo s ponosom. Nisem imela občutka strasti, kakršnega vem, da premorem. Samo sebe sem morala siliti k delu. Nisem razumela, kaj me drži nazaj, ko je pa vendar ustvarjanje zame nepogrešljiva sestavina življenja.

Sedaj vem. Ustvarjanje je tako širok pojem, da je težko najti tisto pravo, če ne veš, kaj iščeš. Ustvarjanje na slepo srečo je podobno iskanju igle v senu. Morda imaš srečo, po vsej verjetnosti pa ne. Ko sedaj gledam nazaj, vidim, da si nisem postavila pravega vprašanja. Nisem se vprašala, v čem sem resnično dobra. Kaj je tisto, kar me loči od ostalih ustvarjalcev? Ko sem si postavila pravo vprašanje, sem dobila pravi odgovor. Vrnila sem se k svoji prvi ljubezni – šivanju, ki sem ga iz takšnih in drugačnih razlogov pustila ob strani. Sedaj plavam med nitkami, blagom, vzorci in barvami, kjer se ponovno počutim DOMA.

Odkar sem naredila ovinek na poti, se je vse okrog mene pričelo premikati, ne utapljam se več sredi mlakuže. Iz sejmov se (večinoma) vračam s širokim nasmehom na obrazu. Vse doživljam drugače kot lansko leto. Prvotni s tekmovalnostjo prepredeni občutki, da moram (hočem! 🙂 ) biti NAJboljša, imeti NAJboljše in NAJbolj popolne izdelke, je zbledel kot slika na soncu. Spoznala sem ogromno čudovitih ljudi in vedno znova sem presenečena nad ustvarjalno energijo ter podporo, ki se plete na sejmih. Sedaj vem, da ne rabim tekmovati z nikomer (razen s včerajšnjo verzijo mene same 🙂 ). Z nikomer ne rabim primerjati svojega napredka in rasti. Vsak človek ima svoj ritem, svojo pot, ki teče popolnoma ločeno od moje. Zavedam se težavnosti poti, pa vendar je to edina pot, ki je prava zame.

Razmišljam, zakaj sem želela deliti vse tole. Morda zato, ker si želim, da bi pred enim letom nekdo to delil z mano. Da bi mi povedal, da BO bolje, ampak ne kar samo od sebe. Da moram biti iskrena do sebe na najgloblji možni ravni. Da se moram biti pripravljena za sanje odpovedati vsemu, predvsem pa svojim napačnim predstavam in naučenim vzorcem. In predvsem pa – da je “dobro” relativen pojem. Čeprav delaš najbolje, kar znaš, bo prišel čas, ko boš znal bolje – in nekega dne, bo postalo “dobro” vsaj približno dovolj dobro za resen začetek 🙂 .

Copatki, ki jih za pripenjam zapisu, niso “frišni iz pečice”, fotografijo sem našla danes, ko sem brskala po arhivu. Se mi pa zdijo idealni za to priložnost – uf, koliko sreče … simpatičnih pikapolonic je dovolj zame in za vse vas, ki ste se uspešno prebili skozi vrstice 🙂 .

IMG_4008

Zgodbe, sončni žarki & drobižnice

Poletje (ali naj raje rečem april?) je tudi v moj kotiček prineslo mir. Nabiram moči za “novo sezono”, razvijam kroje, lovim sončne žarke, ter prvič v življenju pripravljam dobrote za zimo (ko pisanega sadja ter zelenjave ne bo na voljo). Medtem, ko pišem te vrstice, se v loncu veselo kuha domača  paradižnikova omakica, jaz pa razmišljam o tem, kaj želim tokrat sporočiti vsem vam, ki prebirate blog.

Vedno bolj se zavedam, kako kratko in minljivo je življenje, kako dragocene so minute in da to, kar oddajamo svetu, ni brez pomena. Zato ne želim polniti strani s praznimi in nepomembnimi črkami, ampak z zgodbami, polnimi barv, svetlobe, življenja. Pravzaprav še sama ne vem, kam & kako naprej, v katero smer pluti, vem le, da moram najprej najti v sebi tisto najboljše & najlepše, potem pa vse to preliti v barve, oblike, besede. Morda bodo meseci, ki sledijo soncu, prinesli odgovore.

Preden kliknem na gumb Objavi, pripnem še “frišne” mini drobižnice za velike zaklade. Ja, Instagram še vedno kraljuje na seznamu mojih priljubljenih aplikacij in mi pomaga na 1-2-3 zajeti trenutke 🙂 .

IMG_20140812_145619-2IMG_20140811_183609-2IMG_20140813_144029-2IMG_20140812_210210-2

Nakitkanje :)

Pri ustvarjanju sledim svoji lastni viziji lepote in popolnosti. Ustvarjam to, kar je všeč meni in kar z veseljem nosim oz. uporabljam tudi sama. Brez tega je po moje dolgoročno nemogoče uspeti. In ko sem postala oboževalka svojega lastnega nakita, oblečenega v blago (prstanov nisem nikoli posebej marala, sedaj pa uiii :)), sem vedela, da sem na pravi poti.

Seveda je včasih potrebno tudi tvegati, razmišljati izven okvirjev, izdelati nekaj takšnega, za kar nisi popolnoma prepričan, kako bo izpadlo. Občasno je potrebno dovoliti viziji sinhronizacijo z notranjo rastjo. Pa vendar – na koncu koncev lahko ustvarjaš resnično dobro le to, v kar verjameš in se ti prilega kot manjkajoči košček sestavljanke.

Odkar sem obiskovala tečaj fotografije, se težje lotim fotografiranja izdelkov. Merila so višja, moje oko je postalo še bolj kritično. In opažam, da gre vse preveč izdelkov na pot brez fotografiranja le zato, ker tega ne želim narediti polovičarsko. Odkar sem dobila novi super-duper-pametni telefon, sem se navdušila nad Instagramom. Tako lahko na 123 ujamem trenutek, brez slabe vesti, da dela nisem opravila dovolj dobro. Saj navsezadnje od telefona na morem pričakovati vrhunskih posnetkov. Se učim lekcije – bolje je nekaj opraviti nepopolno, kot pa sploh ne :).

Prilagam nekaj “instantnih” ujetih trenutkov, kvadratne fotografije se mi zdijo prava poletna osvežitev :).

IMG_20140717_104925-2IMG_20140715_123813-2IMG_20140713_224209-2IMG_20140719_094930-2IMG_20140716_074215-2

Na poti :)

Kljub temu, da imam v preteklih tednih sindrom kroničnega pomanjkanja časa, vedno pogosteje mislim na blog. Mislim na vse, kar bi želela napisati, pa droben pesek v peščeni uri polzi prehitro.

Ne, ne bom čakala na popoln trenutek, ko bom imela dovolj časa za VSE. Lekcija, da se moram naučiti delati majhne korake in raje narediti le delček, kot pa sploh ne, že pošteno trka na moja vrata. Življenje je kar naenkrat postalo tako zelo hitro. Vse, za kar sem se trudila leta in leta, se je pričelo odvijati in me z nadzvočno hitrostjo srkati vase.

Vse pogosteje razmišljam o besedah Steve Jobsa, sedaj jih razumem … če še niste našli, iščite naprej, ne ustalite se … ko boste našli, boste vedeli … Sedaj vem, zakaj se je moja ustvarjalna pot ustavila, zavedam se pomena ovir. Vse, kar sem počela v preteklosti, ni bilo TISTO pravo zame. Sedaj vem, da sem morala najti svojo lastno pot. Sedaj vem, da moraš spremeniti smer, če ustvarjaš nekaj, v kar se moraš siliti. Moraš najti nekaj, česar enostavno ne moreš nehati delati. Nekaj, kar bi delal, če ti ne bi nihče plačal, če ne bi nihče kupil. Nekaj, ob čemer so tvoji prstki tako nemirni in srček tako poln, da teče preko.

Ena izmed novosti, ki mi napolni baterije, so prstančki, oblečeni v blago, ostale pokažem naslednjič :).

IMG_6548

 

Utrinki iz tečaja fotografije :)

Fotografija. Ena tistih reči, do katerih sem izgubila veselje, saj fotografije kljub trudu niso bile TO. Tako je postal fotoaparat bolj ali manj orodje za arhiviranje mojih izdelkov. Za rojstni dan se mi je izpolnila želja, ki se je že dolgo potikala po mojem seznamu – moj dragi me je vpisal na tečaj fotografije.

Dobila sem veliko več, kot sem pričakovala. Želela sem se naučiti uporabljali funkcije, ki so bile zame španska vas, pa sem poleg znanja dobila še vagone davno izgubljenega navdušenja nad ujetimi trenutki. Če vam povem, da sem po učnih urah prihajala domov s tako širokim nasmehom, da nisem mogla zvečer niti zaspati, vam povem vse 🙂 . Zavedam se, da je pred mano dooolga pot, saj je fotografija veliko bolj obširno in zahtevno področje, kot sem si predstavljala.

Prilagam utrinke iz našega mini foto izleta. Zaradi dežja smo se podali pod streho – na tržnico med branjevke, jagode, šparglje in še kaj 🙂 . Nekatere fotografije sem pretopila v črno-bele, všeč mi je pridih brezčasnosti. Ok, priznam, če bi jih secirala, bi našla kup napakic. Ampak kdor pričakuje popolnost že kar na začetku, je tako ali tako norec 🙂 . Tudi izdelki v fazi učenja si zaslužijo priznanje, saj so stopničke, brez katerih ne moremo rasti.

V teh nekaj tednih sem postala fan-ica portretov. Ali ni lepo videti nasmejane obraze starejših ljudi? Navihani nasmeh namesto zagrenjenosti polepša dan. Mimogrede – gospa iz spodnje fotografije šteje 93 let in še vedno prodaja rožice.

Začetni tečaj, tržnica 13, webZačetni tečaj, tržnica 1, webZačetni tečaj, tržnica 9, webZačetni tečaj, tržnica 2, webTehtnice, ki počasi tonejo v pozabo. So pa simpatične in delujejo tudi takrat, ko moderna tehnika zataji 🙂 .

Začetni tečaj, tržnica 12, webSeveda sem “navalila” na meni naljubše sestavine 🙂 .

Začetni tečaj, tržnica 6, webZačetni tečaj, tržnica 7, webMislim, da tale fotografija ne potrebuje komentarja :).

Začetni tečaj, tržnica 8, webEna izmed tečajnic pod krinko – fotoaparat je zakamuflirala kar z rožicami 🙂 .

Začetni tečaj, tržnica 5, webZaključni vtisi? Kljub dežju smo preživeli čudovito dopoldne 🙂 .

Začetni tečaj, tržnica 4, web

Pinki :)

Tile copatki niso popolnoma “sveži”, ampak so darilo za posebno punco, ki tako kot jaz obožuje metulje, živahne barve ter ustvarjanje. Sedaj, ko že krasijo njena stopala, jih lahko pokažem brez strahu, da bi pokvarila presenečenje 🙂 .

Ne vem za vas, ampak zame je črno-bela kombinacija s pinki pridihom ena izmed najbolj fantastičnih kombinacij vseh časov 🙂 .

Copatki 10 črno bele pike roza srček black write dots pink heart button 3 Copatki 10 črno bele pike roza srček black write dots pink heart button Kaja 5 Copatki 10 črno bele pike roza srček black write dots pink heart button Kaja 6

 

MusicHolic :)

Tile copatki so mi še posebej pri srcu. Zakaj? 🙂

Ker je izdelovanje moških copatov zame izziv, saj ne morem uporabiti svojih standardnih lepotnih dodatkov – pisanega blaga, gumbkov, pentljic. Kljub temu, da se del mene upira, ko mora iz cone udobja, mi dajejo izzivi zagon ter možnost za rast.

Ker je napis MusicHolic zahteval posebno natančnost. Kdor me pozna, ve, da sem “mahnjena” na vse, kar diši po popolnosti.

Ker je kombinacija črne & bele ena mojih najljubših.

Ker so kljub preprostosti videti fantastično 🙂 .

Čeprav sem tole zadnjo črtico prihranila za konec, je najbolj pomembna, saj daje smisel mojemu ustvarjanju – ker sem s copatki razveselila novega lastnika, ljubitelja glasbe (baje bo še spal v njih 🙂 ).

Copatki 28 moški črno beli musicholic Slippers mens black white musicholic 1 Copatki 28 moški črno beli musicholic Slippers mens black white musicholic 2 Copatki 28 moški črno beli musicholic Slippers mens black white musicholic 4

Veganjeze :)

Odkar sem črtala iz svojega jedilnika meso, sem iskala njami vegansko (brez soje) različico omake bolognese, ki sem jo v svojih mesnih časih oboževala. Rezultat trenutnega navdiha je omaka, ki je nekakšen hibrid med golažem (veliko čebule), ter omako bolognese (začimbe, tekstura). Jed, ki je in bo še zagotovo velikokrat na jedilniku, saj je MMMMM :).

Priprava (za dve osebi):

– Čez noč namočiš 100g rdeče leče. Spereš jo v hladni vodi. Voda v loncu, kjer se bo kuhala leča, mora biti prav tako hladna  (sicer bo kuhanje trajalo celo večnost). Dodaš ščepec timijana in lovorjev list (za okus in lažjo prebavljivost).

– Na segreto olivno olje vržeš pol žličke origana, pol žličke bazilike, četrt žličke timijana.

– Čez slabo minutko dodaš nasekljaš zeeelo veliko čebulo (ali dve manjši), ter jo popražiš na olivnem olju (na majhnem ognju, po potrebi dodaš nekaj kapljic vode, da postekleni in ne postane rjava, ker saj veste, rjava čebula je težka za naše želodčke).

– Dodaš na drobno narezan korenček ter rdečo papriko.

– Ne pozabi pristaviti lonca za testenine – s to omako se še posebej ujemajo pirini peresniki 🙂 .

– Čez nekaj minut dodaš omaki vejico peteršilja ter konzervo pelatov (komaj čakam na poletje in sveži paradižnik, mmm 😛 ). Od množice pelatov, ki sem jih do sedaj preizkusila, so moji najljubši  NaturPur (videti so najbolj zreli in imajo najmanj kiselkast okus).

– Ko postane omaka dovolj gosta, dodaš lečo. Počakaš nekaj minutk, da se okusi prepojijo.

– Peresnike lahko vmešaš kar v omako.

– Ne pozabi na skodelico sveže, super zdrave zelene solatke 🙂 .

Veganjeze