Natanko pred mesecem dni sem ustvarila prvega metuljčka za 365-dnevni projekt Metulji. Nerada delam analizo na slehernem koraku prehojene poti, saj pri teh hitrih analizah naivno verjamem spremembam, ki so le muha enodnevnica. Spremembe, ki se zgodijo v kratkem časovnem intervalu, se mi zdijo vedno sumljive. Najbolj globoke in trajne so vedno tiste, ki so iz dneva v dan tako majhne, da jih skoraj ne opaziš. Dokler se nekega dne jasno ne zaveš, da je del tebe drugačen in ne bo nikoli več enak, kot je bil.
En mesec je dovolj, da se ustavim in naredim mini analizo :). Prva stvar, ki sem jo v tem času začutila še bolj, je čas. Že pred tem projektom sem se zavedala neverjetne hitrosti teka kazalcev po številčnici, odkar prilepim vsakemu dnevu svojo številko, pa se mi zdi en mesec še krajši. In leto ima le 12 mesecev! Zdaj se mi zdi vsak dan še bolj dragocen. Vsaka sekunda, vsak korak, ki se ne sklada z našim bistvom, je izgubljena za vedno. Nihče ne more biti MI namesto nas samih.
Naslednja stvar, ki sem jo v tem času čutila še bolj jasno, je magnetna sila mehke cone udobja. Vse znano in preizkušeno je obarvano v veliko bolj živahne in privlačne barve, posute s svetlečimi kamenčki. Izven te cone peljejo poti, prepleskane z dolgočasno sivo barvo. Čeprav sem začela ta projekt v spontanem navalu navdušenja in nisem razmišljala o smeri, v katero bi rada šla, sedaj vem, da bi se v tem čas rada naučila čim več novega. Raziskala te na prvi pogled dolgočasne sive poti, ki zagotovo vodijo v čudovite, še nikoli videne kraje :D. Na to leto gledam kot na celoletni ustvarjalni učni program. Verjamem, da bodo nekateri predmeti in učitelji strašansko dolgočasni, verjamem pa tudi, da bom odkrila kombinacije, meni pisane in risane na kožo :).
In še tretja skupina opažanj. Omenjam jo nazadnje, a vsekakor ni najmanj pomembna. Ne vem, če to velja za vse pisatelje, ampak sem že velikokrat prebrala, da pisatelji pišejo vsak dan ob določenem času. Sedijo za mizo nekaj ur, ne glede na napisano število vrstic. Naš um je neverjeten. Navadi se mleti in delati, če ga le dovolj streniramo in mu damo vedeti, da ne bomo odnehali. Medtem ko sem za svoje prve zapise potrebovala tone energije in potrpljenja, je sedaj vse začelo teči bolj gladko. Sedem za računalnik, brez vnaprej določene tematike in moj um začne skoraj kot na ukaz pritiskati na pedala. Podobno se mi dogaja pri ustvarjanju metuljev. Žal sem zaenkrat pri tem časovno omejena in ribarim blizu obale v nizki vodi :).
Seveda bi lahko brez podrobnega brskanja naštela še nekaj modrih ugotovitev, a bom počakala in spremljala, če poganjajo stalne korenine, ali pa so zgolj del tiste skupine muh enodnevnic :).
Danes je torej dobil svojh pet minutk slave metuljček št. 32. Sem ga uspela pretihotapiti med rožice – ja, tiste roza rožice so uhančki :). Žal so fotografije po mojem mnenju najmanj posrečene od vseh do sedaj, del mene glasno protestira proti objavi, ampak za kljukico št. 32 bodo zadostovale :).


Metuljčkomer: 32/365
Trenutno stanje duha: 1 down, 11 more to go 🙂