365-dnevni projekt Metulji – Stran 36

Navdih je zadnjica na stolu :)

V enem od prejšnjih prispevkov sem zapisala misel iz knjige Igra angela – gre pa nekako takole: “Navdih je zadnjica na stolu, komolci na mizi in stiskanje možganov, dokler ne dajo nekaj od sebe.”

Z otroško velikimi očmi občudujem ljudi, ki ustvarjajo neverjetne stvari peresno lahkotno, skoraj mimogrede. Črke, zlepljene v čudovite zapise. Oblike sestavljene v popolno harmonijo. Ob njih se počutim kot nekdo, ki želi s topim nožem iz velikanskega kosa debla izrezati mojstrsko izdelano šahovsko figuro. Ja, tole z zadnjico na stolu in stiskanjem možganov velja zame :).

Pred kratkim sem brala knjigo O čem govorim, ko govorim o teku. Avtor svetovnih uspešnic je v knjigi zapisal, da se nima za posebej nadarjenega. Pisanje zanj ni nekaj lahkotnega, temveč trdo delo. Zanimivo, a ne. Morda bi mi tudi ljudje, katerih ustvarjanje se mi zdi tako popolno-brez-posebnega-truda, povedali podobno zgodbo. Morda sta rast in učenje le za zunanjega opazovalca prijetna poletna sapica, globinska slika pa bi razkrila viharje in poplave.

Danes sem si namesto velikih korakov privoščila čisto majhen korakec naprej – uhančki s shell in steklenimi perlicami za dan št. 7 :).

Metuljčkomer: 7/365

Trenutno stanje duha: 🙂

Cona udobja 6

O življenju velikokrat razmišljam v zgodbah, koščke življenja oblačim v nenavadne oblike in rišem vzporednice. Če bi morala narisati cona udobja, bi ji nadela podobo masažnega bazenčka, polnega prijetno tople vode. Mmm. Predstavljajte si mizo, nekaj metrov oddaljeno od bazena. Na tej mizi so lepo zavita mavrična darila. Dvignete dlan nekaj centimetrov nad vodno gladino in zrak se vam zdi antarktično hladen. Da bi morali v teh vremenskih razmerah do mize? No way.

In kaj je pri tem slabega, če smo v toplem bazenčku? Saj nam je lepo, a ne? Seveda nam je – dokler se voda ne ohladi. Na tej točki začnemo namesto o dobrotah na mizi razmišljati le o tem, kako bi se vsaj za silo ogreli. Enako je v življenju. Če vztrajamo predolgo na enakem mestu, nam postane slej ko prej neudobno. Takrat si lahko oči zakrijemo z velikimi temnimi očali in se pretvarjamo, da se imamo čudovito – navsezadnje je topla odeja vse, kar potrebujemo. Vendar pa – naj bodo stekla še tako debela in temna, srce vedno pozna resnico. Pred njim ne moremo skriti občutkov nelagodja in hrepenenja po pisanih darilih.

Če nam uspe zapustiti bazenček dokler je voda še topla, morda celo ugotovimo, da zrak niti ni tako strašansko hladen, le naše telo je bilo pregreto zaradi predolgega poležavanja.

Lepo je imeti svoj bazen, topel in varen mehurček z zalogami sveže energije. Vendar imajo omejen rok trajanja, takrat se je potrebno pomakniti naprej in poiskati novega. Učenje vedno novih in novih stvari je zame eden od načinov pomikanja naprej – na začetku je običajno BRRR mrzlo in se zatika kot zarjavela veriga :).

Moj današnji metuljček so uhančki, ki sem jim nekako uspela podtakniti še verižico :).

Metuljčkomer: 6/365

Trenutno stanje duha: Malce hladno, ampak gre skozi 🙂

Čudoviti um 5

Človeški um je naravnost neverjeten. Predstavljajte si na primer sebe, kako hodite po ulici. Okrog vas je polno informacij, ampak opazite jih le nekaj. Če bi vas nekdo čez čas vprašal o detajlih, na katere niste bili pozorni, seveda ne bi o njih vedeli povedati ničesar. Drugačna zgodba se razgrne pod hipnozo. V stanju hipnoze bi lahko opisali podrobnosti, ki se jih sploh niste zavedali. Na nezavedni ravni sicer vsrkamo vase kup informacij, ampak naša pozornost deluje podobno kot laserski žarek.

Ko o neki stvari razmišljamo več kot običajno, so naše misli usmerjene kot puščica proti določeni tarči. Morda se vam je že zgodilo, da ste želeli kupiti nov avto in se odločili za točno določen model. Kar naenkrat ste opazili na cesti ta model bolj pogosto kot sicer. Gotovo jih ni bilo več – le vaša pozornost je bila bolj usmerjena.

O človeškem umu in njegovi neverjetni sposobnosti fokusiranja sem razmišljala danes, ko sem se sprehajala po mestu. Povsod sem videvala vzorce metuljev, čeprav se gotovo niso kar čez noč pomnožili :).

Naše celotno življenje je odvisno usmerjenosti puščic. Kadar iščemo lepoto v ljudeh in dogodkih, jo najdemo. Če verjamemo, da je svet slab in poln krivic, jih bomo našli pogosteje kot lepoto.

Mojo današnjo ustvarjalno pozornost je prejela čestitka v obliki metuljčka. Ob izdelovanju sem ugotovila, da je rezanje krivulj v karton vse prej kot enostavno. Z navadnimi škarjami za papir je nemogoče ustvariti dovolj lepe linije brez deformiranja kartona. S težkim srcem sem uporabila moje najljubše mini šiviljske škarjice. Sedaj samo upam, da bodo po bližnjem srečanju s papirjem, rezale blago enako dobro kot do sedaj :).

Metuljčkomer: 5/365

Trenutno stanje duha: 🙂

Vzorci in vzorčki * 4 *

Ko sem pred dobro uro lovila zadnje sončne žarke za dostojno slikanje mojega današnjega metuljčka, je v moje možgane priletelo kot pravkar ošiljen svinčnik ostro spoznanje. “Sem morda rekla en metuljček na dan skozi CELO leto??? Madonca, leto ima 365 dni, govorim o OGROMNEM številu dni. Ali se mi ni vsaj malce zmešalo?” Kot bi zasanjano nizala korake in pestovala v svojem vidnem polju le majhen košček ceste pod svojimi nogami, potem pa nenadoma dvignila pogled in zagledala pred seboj cesto brez konca. Ampak saj veste – tudi drevo, ki ga komaj objameš, je zraslo iz drobnega semena :).

Navdih za današnjega metuljčka je Zentangle – metoda ustvarjanja slik s pomočjo ponavljajočih se vzorcev. Deluje sproščujoče in je nekakšna meditacija ob popolnem osredotočenju oči na gibanje pisala in risanju vzorcev. To metodo sem odkrila šele pred kratkim in čeprav nikoli nisem risala, mi je tole povsem pisano na kožo. Vzorčki vseh vrst, ki jih lahko razporedim, kakor želim. In občutek nezemeljskega miru, mmm :).

Lep občutek je narediti nekaj samo zase. Ne zato, ker je kakorkoli koristno, ker bi s tem zaslužil ali pa koga osrečil. Le zase :).

Metuljčkomer: 4/365

Trenutno stanje duha: 🙂

Dream big dreams * 3 *

Sredi današnjega hitenja in tlačenja dnevne metuljčakaste naloge med ostale obveznosti, mi je postalo popolnoma jasno tole: če želim dodati dnevu nekaj lepih trenutkov, namesto le še ene dodatne obveznosti, bom morala marsikaj spremeniti.

Za metuljčkasto pot potrebujem boljšo organizacijo časa in seveda občasno znižanje svojih kronično vse-mora-biti-popolno standardov. Čeprav se marsičesa naučim zelo hitro, se mi zatika pri ponotranjenju nekaterih pomembnih življenjskih lekcij. Morda mi bodo ti dnevni projekti pomagali v glavo vtepli dejstvo, da ne rabim vedno vsega narediti popolno. Dovolj je že, da iz danega časa in življenjskih sestavin naredim najbolje, kar zmorem – in to imenujem uspeh.

Verižica, ki sem jo naredila včeraj, se je prijazno ponudila kot navdih in hkrati tudi kot model pozirala zraven moje današnje domače naloge – škatlice iz modrega kartona. V idealno ujemajoči barvni kombinaciji sem našla le majhen košček kartona, ampak čudežno do milimetra dovolj velik za škatlico primerne velikosti za verižico. Če mene vprašate, je to dejstvo jekleno trden dokaz, da je temu modremu koščku bilo namenjeno postati točno takšna škatlica :).

Metuljčkomer: 3/365

Trenutno stanje duha: 🙂

Leto metuljev 2

Ponedeljkova jutra so običajno jutra, ki jih ne pozdravljam s toplim objemom in zaljubljenim nasmeškom. Morda zato, ker mi ta dan v tednu predstavlja konec čudovitega vikenda, ne pa začetek novega in potencialno najlepšega tedna v življenju. Današnje ponedeljkovo jutro je bilo drugačno. Zavedala sem se, da to ni konec, temveč začetna točka nove poti.

Danes zjutraj so me namesto jutranje miselne sivine pozdravile drobne strele, ki so švigale po mojih možganih. Le kaj bi lahko ustvarila danes? In tako sem skozi celotno jutro lovila ideje po svoji glavi. Zmagala je tale – verižica z modrim metuljčkom in steklenimi perlicami. Naredila sem jo zase, v spomin na začetek metuljčkaste poti :).

Hkrati je ta projekt priložnost za nova znanja fotografije in raziskovanje mnogih funkcij, za katere se mi niti ne sanja, čemu služijo :). In pa seveda – za selitev prispevkov in ureditev bloga na novi domeni :).

METULJČKOMER: 2/365

Trenutno stanje duha: Še 363 🙂

Leto metuljev 1

Če bi zunanji opazovalec pogledal sliko mojega življenja, bi gotovo rekel, da se v preteklem letu ali dveh ni spremenilo veliko. Ob slabih dnevih se tudi meni zdijo moji premiki polžje počasni. Velikokrat pozabim, da najpomembnejše spremembe v življenju niso tiste, ki so ogromne in vsem na očeh. Tisti drobceni premiki, ki se zgodijo v nas in zgolj za 1 milimeter porabimo ogromno moči in energije, so spremembe, ki vodijo proti CILJU. Pred časom sem na internetu našla sliko, ki na zelo simpatičen način prikazuje zgornje vrstice.

V preteklem letu sem zapisala na papir le nekaj zgodb, ustvarila le nekaj izdelkov. Slap moje ustvarjalne energije je zamrznil. Se je pa v moji glavi rodila marsikatera ideja, ki bo morda v prihodnosti našla prostor v realnem svetu. Morda je pa tisti korenček na levi strani moj? 🙂

Včeraj je obisk spletne knjigarne sprožil v meni metuljčkaste vibracije. Avtor Kreativnega dnevnika za vsak dan v letu, Noah Scallin, je nekega dne izrezal lobanjo iz oranžnega papirja in na svoj blog zapisal, da bo vsak dan objavil nekaj povezanega z likom lobanje. Koncept, da narediš nekaj popolnoma vsak dan v letu (lahko gre za zgodbe, slike, kakšno posebno tematiko, …), je bil navdih za njegov Daily creative journal. Dnevnik je nabit z idejami in nasveti, ter seveda prostorom, kamor vsak doda svoje dnevne kreacije. Dnevnik je navdihnil ogromno ljudi po celem svetu, nekatere zgodbe so zbrane tudi na blogu.

Kdor je gledal film Julie&Julia, se prav gotovo spomni, kako se je Julie nekega dne odločila, da v enem letu preizkusi 365 receptov iz kuharske knjige slavne mojstrice francoske kuhinje. O svojem projektu je pisala blog, ki je postal tako uspešen, da so jo zasuli s ponudbami. Napisala je knjigo (kasneje so posneli celo film) in postala pisateljica, kar je bila pred tem njena neizpolnjena želja. Tako je v življenju – do ciljev nas včasih pripeljejo povsem nepričakovane poti. Zaradi tega sporočila se mi je ta film vtisnil v spomin in srce.

Ob gledanju filma sem razmišljala o svojem lastnem cilju, ampak je ideja spolzela skozi prste, kot se običajno zgodi, če ideje takoj ne zagrabimo z obema rokama. Morda pa včasih enostavno ni pravi čas in se nekje v sebi zavedamo, da korenček pod zemljo še raste in bi bilo prezgodnje pobiranje zelenjave za nas pogubno. Morda je sedaj pravi čas za nov cilj. Pa četudi tvegam, da mi javno spodleti :). Vendar bom tudi najhujši potencialni možni scenarij prežvečila in pogoltnila kot že marsikaterega v življenju, tako da se že vnaprej psihično pripravim na vse možne izide :). Še sreča, da te zaradi neizpolnjenih ciljev ne morejo kazensko preganjati – bi pa po moje kar hitro zmanjkalo prostora v zaporih, če bi bilo temu tako :).

Moj cilj je vsak dan ustvariti črte, črke, barve, oblike, … Ne vem še, kaj bo nastalo. Bo pa povezano z metulji. Obožujem metulje. Ne le zaradi njihove skoraj nezemeljske lepote, ujete na nekaj popolnih kvadratnih centimetrih. Preobrazba iz bube v metulja me tako zelo spominja na ljudi. Metulj krepi svoja krila, medtem ko se pribija skozi ovoj. Če bi metulju pomagali in prerezali ovoj, ne bi preživel zaradi prešibkih kril. Zato, da lahko izpolni svoj namen, se mora najprej sam okrepiti. Tako kot človek. Včasih sovražimo ovire, ki jih moramo premagati, ampak ravno ovire so tiste, ki nas naredijo dovolj močne, da lahko poletimo za svojimi sanjami. Preden nekomu “dobronamerno” pomagamo (velikokrat to naredijo starši), se vprašajmo, ali si morda še krepi krila …

Ugotavljam, da na nek način zgodba o metulju spominja na korenček, narava je res polna modrosti :).

Mislim, da bo današnji zapis ravno pravšnji za prvo kljukico. Še 364 🙂

Trenutno stanje duha: Pizza time 🙂