Filmi. Obožujem jih. Sploh če so dobri in jih gledam na velikem platnu. Večina zgodb zbledi v spominu. Nekatere pa se zasidrajo in ostanejo z mano za vedno.
Ena takšnih je zgodba iz filma Sedem duš. To je eden tistih redkih filmov, ko sem se popolnoma zlila s sliko, zvokom in občutki. Posrkal me je vase in ni zapustil niti naslednji dan. In v sebi sem razmišljala. O vzporednicah v življenju. Kako bi bilo, če bi bilo. O krivdi. O odpuščanju sebi. O napakah, ki jih želimo popraviti, pa ne moremo. O nožih, ki prerežejo naša življenja na dva dela – na del PRED in na del PO. O ljubezni.
Skušala sem si samo zamisliti, kako je biti odgovoren za izgubo sedmih življenj. Po moje ni besed v slovarju, ki zmorejo opisati težo, ki pritiska na dušo, ko se ti življenje tako zdrobi v sekundi. Kako se je sploh mogoče še kdaj zravnati in sestaviti? Kako je, če spoznaš LJUBEZEN v trenutku, ko več ni mogoča?
Tipka Delete v realnem življenju ne obstaja. Naša vest je nezmotljiv sodnik, ki ne izpusti niti ene same sekunde dneva. Lahko bežiš, ampak pred sabo ne moreš zbežati. In odpustiti samemu sebi je najtežje.
Zase vem, da sem naredila ogromno napak. Ogromno jih še bom. Ampak kadarkoli naredim napako, jo skušam popraviti, se nekako spokoriti za njo, sicer me nemir ne pusti iz vajeti. Človek nikoli ne ve, kdaj se bo spotaknil, nikoli ne ve, kdaj bo ranil drugo živo bitje, čeprav tega ne bo želel. Človeški faktor zmotljivosti naredi svoje. Ne verjamem pa v naključja. Pravzaprav – napak ni, so le lekcije. Težja, kot je lekcija, večja, kot je “napaka”, več se lahko naučimo, če le ne zremo predolgo v vrata, ki so se nam zaprla.
Pred časom sem si zašila etui za planer. Ker moj planer nima posebne zadeve za zapiranje, utegne biti prenašanje brez dodatne zaščite v torbici (kjer je še pol milijona drugih stvari), skrajno nespametno. Rezultat je lahko tako ali drugače onečedana (beri: pomečkana, umazana itd.) različica nekoč ličnega planerja. Da se vrnem k etuiju – izbrala sem zebrasto varianto, podloženo z rumenim satenom. Ko ga je videla kolegica, je izrazila željo, da bi imela nekaj podobnega za telefon.
Izvedba sicer ni zahtevna, se pa da izdelati marsikaj posebnega. Ker ima moja sestra popolnoma enak telefon, kot ta “etuija željna” kolegica, sem si sposodila za model kar njenega SE W350i. Najprej sem vse lepo premerila, da bi bilo vse tipi topi in bi bil etui čimbolj kot ulit. V svoji želji po ulitosti sem malce pretiravala, ker je bil na koncu – za odtenek prekratek. No, če bi se telefon ob kuhanju v pralnem stroju malce skrčil, bi bil etui res idealen. Namesto preverjanja te teorije, se se lotila izdelave novega (tisti premajhen je pa lahko npr. za slušalke).
Da bi bil telefon povsem varno spravljen, si je bilo potrebno omisliti nek sistem zapiranja. V ta namen sem zašila na etui še del, ki omogoča zapiranje eutija s pomočjo pritiskača (OMG, to je ena od čudnih besed, ob katerih lahko dobiš ošpice...pritiskáč -a, samostalnik moškega spola (á) gumbu podobna priprava za zapenjanje oblačila, sestavljena iz dveh delov: prišiti pritiskač; bluza se zapenja s pritiskači)
Nekaj mi govori, da je to začetek čisto prave etui-manije
Nekaj na barvah me pritegne vedno znova in znova. Kot magnet so. Imam občutek, da jih diham. Ravno tako, kot vpijam vase tudi oblike in vzorce. Iščem jih in zbiram v svojem vidnem polju. Včasih so kot nežen dotik, včasih kot poplava in vihar v meni. Nekatere se smejejo, so navihane, spet druge žalostne. Nekatere grejejo, druge hladijo (vedno mi je zanimivo opazovati, kako me v modri majici zazebe prej kot v rdeči). Vsak dan in vsako razpoloženje skušam uskladiti s tem, kar imam na sebi. Kolikokrat sem se že oblekla in potem ugotovila, da se preprosto ne počutim rdeče…ali modro…ali rumeno…
Igra barv in vzorcev me izstreli v neko čisto posebno vesolje, v katerem iščem harmonije. Včasih nežne, včasih strastne, včasih nenavadne…vedno pa takšne, ki me napolnijo s čudovitimi občutki in dajo tisto piko na i pri ustvarjanju posebnega…
Pred nekaj dnevi sem čisto slučajno pogledala, kdaj je bila svečana otvoritev moje hiške v virtualnem blogerskem svetu in videla, da se bliža čas, ko bom upihnila prvo svečko. Ja, danes je natanko eno leto od objaveprvega prispevka. Ker uživam ob ustvarjanju takšnih in drugačnih stvari, je bil moj namen objavljati prispevke na to temo (šivanje, lepljenje, rezanje ipd.), vendar me je pot zanesla izven začrtane smeri in je bilo tovrstnih prispevkov v primerjavi z ostalimi le peščica.
Ah, pustimo to, kar sem hotela napisati, ker se mi prsti ustavljajo na tipkovnici in se nočejo premakniti na naslednjo tipko. A niso neplanirane stvari čudovite? Ko planiramo tudi najbolj drobne detajle, ostanemo ujeti znotraj kalupa in sledimo že stokrat preverjeni smeri, saj se bojimo izgubiti.
Všeč mi je misel, da ni naš namen hoja po že obstoječih poteh, temveč gradnja ceste tam, kjer še ni stopinj. Če že nekaj časa stopamo po kosu zemlje, prekritem z betonom, tlakovci, ali pa vsaj očiščenem ovir, je to znak, da hodimo po poti nekoga drugega – tistega, ki jo je ustvaril.
Človeške poti se lahko križajo, lahko tečejo vzporedno, vendar se nikoli ne prekrivajo – vsakemu izmed nas je namenjena edinstvena, neponovljiva pot. Ob rojstvu smo vsi dobili svoj kramp, svojo lopato, svoje tlakovce. Žal se tekom življenja večina ljudi zmotno nauči, da ko najdeš pot, po kateri lahko udobno in hitro hodiš, za božjo voljo ne spreminjaj ničesar! Naučimo se, da je najpomembnejša razdalja, ki jo prehodimo. Kvantiteta je pomembnejša od kvalitete.
V enem letu lahko prehodimo kilometre in kilometre poti, ki je že zgrajena. Če gradimo svojo potko, uspemo v enakem času prehoditi morda zgolj 1 meter poti. Razlika je v tem, da se v prvem primeru kilometre in kilometre oddaljimo od samega sebe, v drugem primeru pa smo 1 meter bližje temu, kar v resnico smo – in ta meter je v merskem sistemu duše ogromno.
Ob pisanju bloga se mi je večkrat podilo po glavi, da sem v tej virtualni hiški zato, da bi delila rezanje/šivanje/lepljenje tekstilnih in papirnatih izdelkov – zdaj pa “zapravljam” čas z nečim drugim. Nekega dne pa sem ugotovila, da gre pravzaprav za eno in isto stvar – saj sem vendarle delila rezanje/lepljenje/šivanje črk, besed in stavkov. Odeje, ki nastane iz črk in je na njej zapisana zgodba, morda res ne moremo prijeti v roko, lahko pa nas kljub temu ogreje.
Tudi rezanje in sestavljanje koščkov samega sebe v celoto je ustvarjanje. Čiščenje in gradnja naše potke je ustvarjanje. Pravzaprav je ravno to najbolj veličastna umetnina, ki jo lahko naredimo tekom tega življenja.
Kot glino začne človek oblikovati svojo unikatno mojstrovino samega sebe, ko si vsaj na enem področju dovoli biti svoboden in narediti po svoje. Ne glede na pričakovanja drugih ljudi. Ne glede na družbene norme. To je naporen začetek poti, ker se privajamo na prenašanje lopate in peska s seboj. Se spomnite, kako je bilo, ko smo bili otroci? Takrat je bila igra z lopatko in peskom ena naših najljubših.
V tem letu sem se trikrat selila (dvakrat privat in enkrat službeno), zgolj z modricami odkorakala od svojega prvega (in upam da tudi edinega) verižnega trčenja, šla prvič na Maldive, prvikrat norela v Gardalandu in dobila svojo prvo dolgo pričakovano krojaško lutko. Ampak vse te spremembe v zunanjem svetu so pravzaprav nepomembne. Ni pomemben cilj, temveč to, kar postanemo na poti do njega. V tem letu sem spoznala, da se moram ogromno stvari od-učiti. V tem letu sem začela s seboj nositi svojo lopato. V tem letu sem se nekje med zvezdami našla osebo, ki sem jo iskala celo svoje življenje in mi pomaga nositi vedro peska, ko je pretežko.
Evo in sedaj upihnem svojo prvo svečko in si zaželim, da … (ne smem povedati, sicer se ne bo uresničilo, a ne? )
Trenutno stanje duha: Škoda, da imam samo svečko brez slastne torte 😛 😀
Kakšni dve ali tri leta nazaj je mama od sodelavk dobila idejo: moška obleka za buteljke. Uh, tega je naredila kar nekaj, tudi zame, da sem jih podarila drugim. In tukaj sem zdaj……osamosvajam se na tisoč in enem področju, na tisoč in en način. In sem si rekla, skrajni čas je, da izdelam tudi sama kakšno fino-fensi-šmensi obleko in hkrati nafilam možganske celice z novim znanjem. In če bo odziv dober, vključim kakšne unikatne izdelke tudi v svoj repertoar. Seveda od pogoju, da bom čutila, da to delam – s srcem.
Te dni je nastajal prototip. Prototip-iranje se je raztegnilo na cel teden, ker je bilo družabno dogajanje v tem času dokaj pestro. Najprej je bila na vrsti izbira blaga. Saten – seveda. Ker imam dva različna modela sakojev, sem iz svojih starih zalog izbrskala še srebrno svetleče blago, ki spominja na disco čase (tole me spomni na videospot YMCA – konkretno na njihova oblačila .
Brez žrebanja je bil najprej na vrsti satenast sako (ker sem imela v stroju ravno zlat sukanec…in zakaj bi se mučila z menjavanjem, če ni potrebno?).
Prvi zapleti so se pojavili, ko sem skušala to blago malce “zrediti”, ker da blago večje debeline končnemu izdelku lepšo obliko. V ta namen obstaja posebno blago, ki deluje kot trdilo (in ga je potrebno zalepiti z likalnikom na osnovno blago). Ker je le-to že nekaj časa stalo zloženo v omari, so gube kljub likanju ostale (grrr!). Problem številka dva je bila temperatura likalnika. Najti ravnovesje pri satenu ni vedno otročje lahko. Če je temperatura prenizka, se ta zadeva nikakor ne prilepi na saten (preklinjanje preverjeno NE pomaga), če je temperatura previsoka – se saten zguba, zažge ali pa se zgodi katero drugo sranje. In tak vročinski udar sem imela kar trikrat! Po izmenjujočih ritualih rezanja, likanja in rahlega izgubljanja živcov – mi je uspelo spraviti vse v stanje – dovolj dobro za izdelek, ki ga ne bom nikomur podarila.
Pa smo pri šivanju. Mama, ki je naredila tega že malo morje, je po dolgem času nedejavnosti izgubila del možganskega pomnilnika, v katerem je zapisan postopek. Po nekaj imroviziranih šivih mi je uspelo narediti nekaj, kar bi lahko na daleč izgledalo TO. Aha, da ne pozabim, da je bilo treba nekako nadomestit izgubljen del – ki ga je mama odrezala, češ, da MENDA tega tukaj pri tem modelu ni – pa se je kasneje izkazalo, da bi moral biti (hmmm).
Konec dober – vse dobro. Še slikice prototipov, kaj bolj extra pa je v planu prihodnjič .
Kdo ali kaj odloča, katere drobce preteklosti bomo odnesli na potovanje v prihodnost? Dve osebi lahko v isti situaciji odreagirata popolnoma različno. Ena oseba bo odnesla s seboj kovček spominov na nek dogodek, druga pa celo življenje ne bo niti enkrat samkrat pomislila nanj. Stvari doživljamo povsem subjektivno, povežemo jih s koreninami, ki so že pognale v nas in barvna paleta cvetov, ki kot snežinke okrasijo našo notranjost, ima neskončno število odtenkov.
Spomini so kot kovčki. Kovčki, v katerih so našli svoj dom lepi spomini, so napolnjeni s helijem – in večji, kot so, bolj nas dvigajo k oblakom. Ko prenašamo ogromno težo prtljage, napolnjene s solzami in bolečino, smo utrujeni in naše roke, polne žuljev, so dokaz našega boja.
Tekom let postane koža na naših rokah trda in neobčutljiva in nehamo se zavedati dodatnega bremena. Morda včasih srečni ugotovimo, da je tistih 58 kovčkov pravzaprav malo v primerjavi s 103 kovčki, ki jih ima naš sosed. Morda smo veseli, ker so naši kovčki kvalitetno trpežni in za seboj ne puščamo vsebine – tako nihče ne vidi, kaj je v njih. Morda smo nadvse ponosni nase, da smo iznašli ogromen voziček za prevažanje naše prtljage.
Sredi zime na spolzkih tleh ugotovimo, da nas ne bi nevarno zanašalo pri hoji preko mosta, če ne bi imeli vse te naše usnjene druščine. Jeza v nas narašča, ker ne moremo svobodno in lahkotno tekati po sveže zapadlem snegu in uživati v nežnih dotikih snežink. Nekega dne imamo dovolj. Na avtobusni postaji tako mimogrede “pozabimo” zbirko kovčkov. Olajšano sedemo na sedež in opazujemo, kako postala izginja iz našega vidnega polja. Ampak – presneto! Urad za izgubljene predmete nam vrne popolnoma VSE, kar smo pustili za seboj.
Naslednjič poizkusimo drugače. Sredi noči odvržemo vse, kar nas duši, v reko. Zgodba se ponovi – rahlo vlažna skupinica se znajde pred našimi hišnimi vrati. Enako se zgodi, ko jih odložimo na smetišču v sosednjem kraju – pred tem pa jih še pobarvamo, da jih ne bi nihče prepoznal.
Ko nam ni čisto nič več jasno, priplava na dan davno zakopan spomin – spomnimo, kar so nam povedali od rojstvu. Nevidnih črk z našim imenom, ki so odtisnjene na sleherni del naše prtljage, namreč ni mogoče odstraniti. Ponovno se zavemo, da imajo spomini energijo. Energija ne izginja – lahko pa spremeni obliko. Ja, težo lahko spremenimo v lahkotnost helija.
Vsak, ki je že spreminjal energijo kovčkov, vam bo povedal, da je to neverjetno dolgotrajen proces – skoraj predolg za eno samo življenja. Če nam uspe, je lahko naš korak ponovno lahkoten, roke pa mehke in nežne.
Trenutno stanje duha: Danes pakiram – pa ne le spomine, ampak škatle za selitev 🙂