Navdih je zadnjica na stolu :)

V enem od prejšnjih prispevkov sem zapisala misel iz knjige Igra angela – gre pa nekako takole: “Navdih je zadnjica na stolu, komolci na mizi in stiskanje možganov, dokler ne dajo nekaj od sebe.”

Z otroško velikimi očmi občudujem ljudi, ki ustvarjajo neverjetne stvari peresno lahkotno, skoraj mimogrede. Črke, zlepljene v čudovite zapise. Oblike sestavljene v popolno harmonijo. Ob njih se počutim kot nekdo, ki želi s topim nožem iz velikanskega kosa debla izrezati mojstrsko izdelano šahovsko figuro. Ja, tole z zadnjico na stolu in stiskanjem možganov velja zame :).

Pred kratkim sem brala knjigo O čem govorim, ko govorim o teku. Avtor svetovnih uspešnic je v knjigi zapisal, da se nima za posebej nadarjenega. Pisanje zanj ni nekaj lahkotnega, temveč trdo delo. Zanimivo, a ne. Morda bi mi tudi ljudje, katerih ustvarjanje se mi zdi tako popolno-brez-posebnega-truda, povedali podobno zgodbo. Morda sta rast in učenje le za zunanjega opazovalca prijetna poletna sapica, globinska slika pa bi razkrila viharje in poplave.

Danes sem si namesto velikih korakov privoščila čisto majhen korakec naprej – uhančki s shell in steklenimi perlicami za dan št. 7 :).

Metuljčkomer: 7/365

Trenutno stanje duha:
🙂

 

Cona udobja *6*

O življenju velikokrat razmišljam v zgodbah, koščke življenja oblačim v nenavadne oblike in rišem vzporednice. Če bi morala narisati cona udobja, bi ji nadela podobo masažnega bazenčka, polnega prijetno tople vode. Mmm. Predstavljajte si mizo, nekaj metrov oddaljeno od bazena. Na tej mizi so lepo zavita mavrična darila. Dvignete dlan nekaj centimetrov nad vodno gladino in zrak se vam zdi antarktično hladen. Da bi morali v teh vremenskih razmerah do mize? No way.

In kaj je pri tem slabega, če smo v toplem bazenčku? Saj nam je lepo, a ne? Seveda nam je – dokler se voda ne ohladi. Na tej točki začnemo namesto o dobrotah na mizi razmišljati le o tem, kako bi se vsaj za silo ogreli. Enako je v življenju. Če vztrajamo predolgo na enakem mestu, nam postane slej ko prej neudobno. Takrat si lahko oči zakrijemo z velikimi temnimi očali in se pretvarjamo, da se imamo čudovito – navsezadnje je topla odeja vse, kar potrebujemo. Vendar pa – naj bodo stekla še tako debela in temna, srce vedno pozna resnico. Pred njim ne moremo skriti občutkov nelagodja in hrepenenja po pisanih darilih.

Če nam uspe zapustiti bazenček dokler je voda še topla, morda celo ugotovimo, da zrak niti ni tako strašansko hladen, le naše telo je bilo pregreto zaradi predolgega poležavanja.

Lepo je imeti svoj bazen, topel in varen mehurček z zalogami sveže energije. Vendar imajo omejen rok trajanja, takrat se je potrebno pomakniti naprej in poiskati novega. Učenje vedno novih in novih stvari je zame eden od načinov pomikanja naprej – na začetku je običajno BRRR mrzlo in se zatika kot zarjavela veriga :).

Moj današnji metuljček so uhančki, ki sem jim nekako uspela podtakniti še verižico :).

Metuljčkomer: 6/365

Trenutno stanje duha: Malce hladno, ampak gre skozi 🙂