Danes mineva leto dni, odkar sem začela plesti hobi v resnejšo zgodbo. Leto dni, odkar sem s svojimi pisanimi izdelki obiskala prvi sejem (širok nasmeh pove vse 🙂 ). Korak, za katerega sem mislila, da bo lahek, se je teden dni pred sejmom prelevil v paniko velikega formata, ki mi ponoči ni dovolila spati.
Večina ustvarjalcev, ki so bili nekoč začetniki, bo me popolnoma razumela. Razumeli bodo moje tiho upanje, da se bodo (seveda, kako pa drugače, če sem vložila v izdelke vse, kar sem premogla) ljudje množično ustavljali in si vzeli čas za ogled. In razumeli bodo razočaranje, ki je sedlo name kot hladen tuš. Morda se bodo ob mojih besedah spomnili svojega trenutka streznitve ter spoznanja, da so kljub prehojeni poti, pravzaprav šele na začetku. Ja, včasih misliš, da si že kar velik, a si v resnici mikronsko majhen. Za razvoj potrebuješ čas (veeeliko časa) in potrpljenje (veeeliko potrpljenja).
Priznam, začetni meseci so bili težki, po sejmih sem bila razočarana in nisem razumela. Nemalokrat so tekle solze (ja, v potokih 🙂 ). Trudim se in delam najbolje, kar znam, zakaj ni dovolj dobro? Mar ni ravno to uresničitev naših najhujših strahov? Da se bomo potrudili po najboljših močeh, a nam bo spodletelo, plana B pa nimamo.
Plan A se je torej zrušil kot hiška ob potresu. Nekaj mesecev sem potrebovala za nove temelje, za razmislek, kaj počnem narobe? Kaj moram spremeniti? Kaj manjka? Kako najti TISTO pravo?
Prav dobro se spominjam fantovih besed – rekel je, da je to, kar se je zgodilo, dobro. Kaj bi se zgodilo, če bi masovno prihajala naročila za vse, kar sem izdelovala na začetku poti? Obtičala bi na določeni točki, ne bi iskala tega, kar je meni bolj pisano na kožo. In res. Ko sem bila iskrena s sabo, sem si priznala, da me vse to, kar sem izdelovala, ni navdajalo s ponosom. Nisem imela občutka strasti, kakršnega vem, da premorem. Samo sebe sem morala siliti k delu. Nisem razumela, kaj me drži nazaj, ko je pa vendar ustvarjanje zame nepogrešljiva sestavina življenja.
Sedaj vem. Ustvarjanje je tako širok pojem, da je težko najti tisto pravo, če ne veš, kaj iščeš. Ustvarjanje na slepo srečo je podobno iskanju igle v senu. Morda imaš srečo, po vsej verjetnosti pa ne. Ko sedaj gledam nazaj, vidim, da si nisem postavila pravega vprašanja. Nisem se vprašala, v čem sem resnično dobra. Kaj je tisto, kar me loči od ostalih ustvarjalcev? Ko sem si postavila pravo vprašanje, sem dobila pravi odgovor. Vrnila sem se k svoji prvi ljubezni – šivanju, ki sem ga iz takšnih in drugačnih razlogov pustila ob strani. Sedaj plavam med nitkami, blagom, vzorci in barvami, kjer se ponovno počutim DOMA.
Odkar sem naredila ovinek na poti, se je vse okrog mene pričelo premikati, ne utapljam se več sredi mlakuže. Iz sejmov se (večinoma) vračam s širokim nasmehom na obrazu. Vse doživljam drugače kot lansko leto. Prvotni s tekmovalnostjo prepredeni občutki, da moram (hočem! 🙂 ) biti NAJboljša, imeti NAJboljše in NAJbolj popolne izdelke, je zbledel kot slika na soncu. Spoznala sem ogromno čudovitih ljudi in vedno znova sem presenečena nad ustvarjalno energijo ter podporo, ki se plete na sejmih. Sedaj vem, da ne rabim tekmovati z nikomer (razen s včerajšnjo verzijo mene same 🙂 ). Z nikomer ne rabim primerjati svojega napredka in rasti. Vsak človek ima svoj ritem, svojo pot, ki teče popolnoma ločeno od moje. Zavedam se težavnosti poti, pa vendar je to edina pot, ki je prava zame.
Razmišljam, zakaj sem želela deliti vse tole. Morda zato, ker si želim, da bi pred enim letom nekdo to delil z mano. Da bi mi povedal, da BO bolje, ampak ne kar samo od sebe. Da moram biti iskrena do sebe na najgloblji možni ravni. Da se moram biti pripravljena za sanje odpovedati vsemu, predvsem pa svojim napačnim predstavam in naučenim vzorcem. In predvsem pa – da je “dobro” relativen pojem. Čeprav delaš najbolje, kar znaš, bo prišel čas, ko boš znal bolje – in nekega dne, bo postalo “dobro” vsaj približno dovolj dobro za resen začetek 🙂 .
Copatki, ki jih za pripenjam zapisu, niso “frišni iz pečice”, fotografijo sem našla danes, ko sem brskala po arhivu. Se mi pa zdijo idealni za to priložnost – uf, koliko sreče … simpatičnih pikapolonic je dovolj zame in za vse vas, ki ste se uspešno prebili skozi vrstice 🙂 .
