Pred časom sem brala čudovito knjigo Otroci so iz nebes, avtorja John Gray-a. V knjigi govori avtor o različnih učnih tipih otrok oz. o tem, kakšna je njihova krivulja učenja. V eno izmed skupin spadajo otroci, katerih učenje spominja na skoke. Sprva jim ne gre in ne gre, na prvi pogled sploh ni videti, da se učijo – pa vendar se čez nekaj časa zgodi skoraj nenaden preskok in vedo to, kar so se dlje časa učili.
Ko sem danes razmišljala o sebi in o spremembah, sem se spomnila “skakalcev” iz zgoraj omenjene knjige. Če bi razdelila ljudi na skupine glede na način vpletanja sprememb v svoja življenja, bi jaz prav zagotovo spadala med skakajoči del populacije :).
Predvsem velja tole za delčke življenja, ki mi več ne ustrezajo in jih tako ali drugače preraščam. Tudi ko povsem jasno čutim, da moram nekaj spremeniti, vztrajam tako dooolgo, dokler ne postane vse skupaj blazno moreče in nevzdržno. Takrat skočim naprej, ogenj me prežene iz napol spečega položaja. Za zunanjega opazovalca se morda vse zdi tako zelo nenadoma in brez razloga. A jaz vem, da se je kozarec v moji notranjosti polnil že dolgo, bilo je le vprašanje časa, kdaj bodo kapljice pričele teči preko roba.
Z mislimi o spremembah sem povezala moje današnje metuljčke. Moram priznati, da sem se zadnje čase kar malce dolgočasila, ujeta v nekakšni metuljčkasti rutini. Danes je bilo povsem drugače, med barvami in raziskovanjem računalniških “lopatk in krampov”, ni bilo prostora za dolgčas. Vem, ogromno znanja mi še manjka, da bom znala slike iz svoje glave spraviti na virtualni papir, pa vendar šteje vsak korak :).
Metuljčkomer: 96/365
Trenutno stanje duha: 🙂 🙂 🙂
