Življenje, ravnovesje & vrtiljak

Zaključni meseci preteklega leta so bili noro hitri. Znašla sem se na vrtiljaku, prehitrem, da bi lahko izstopila. Prehitrem, da bi obdržala pred očmi to, kar je resnično pomembno. Saj veste – na lovu za nečim blazno velikim pogosto spregledamo malenkosti, ki pravzaprav niso malenkosti. Ko namenjamo določenemu delčku svojega življenja preveč časa ter energije, zdrsnemo iz ravnovesja. Če ste vsaj malo podobni meni in se lotevate stvari s strastno predanostjo, potem veste, o čem govorim. Nekaj vas posrka vase, čez čas pa izpljune in pristanete na zadnji plati. S popolnoma izpraznjeno notranjo baterijo.

Obljubila sem si, da postavim v začetnem delu leta ustvarjanje za šivalnim strojem na stranski tir, in si vzamem čas za ustvarjanje svojega življenja. Razmislim, kaj želim, kam želim, predvsem pa ZAKAJ. Poiščem ravnovesje in smisel. Postavim palico pričakovanj višje. Razmislim, kako vnesti v življenje ter posledično tudi izdelke še več svetlobe, lepote, uporabnosti.

Če vas zanima, do kakšnih globokih spoznanj sem se dokopala v tem času, vam povem, da so vprašanja rodila le še dodatna vprašanja. Raziskovanje je odprlo še več poti, še več želja. Iskanje ravnovesja je postalo še večja misija nemogoče, saj skušam uravnovesiti več ciljev. Ampak sedaj se bolj zavedam pomena uravnoteženosti različnih delčkov življenja. Vsak dan skušam vsaj malce upočasniti vrtiljak, da ponovno ne podivja.

S temi ne blazno pretresljivo novimi spoznanji je ustvarjanje ponovno v živahnem zagonu, ideje se množijo kot gobice po dežju. Preden vam pomaham v pozdrav, prilepim nekaj utrinkov 🙂 :

IMG_6483-2IMG_7704-2IMG_7613-2IMG_7693

Zgodbe, sončni žarki & drobižnice

Poletje (ali naj raje rečem april?) je tudi v moj kotiček prineslo mir. Nabiram moči za “novo sezono”, razvijam kroje, lovim sončne žarke, ter prvič v življenju pripravljam dobrote za zimo (ko pisanega sadja ter zelenjave ne bo na voljo). Medtem, ko pišem te vrstice, se v loncu veselo kuha domača  paradižnikova omakica, jaz pa razmišljam o tem, kaj želim tokrat sporočiti vsem vam, ki prebirate blog.

Vedno bolj se zavedam, kako kratko in minljivo je življenje, kako dragocene so minute in da to, kar oddajamo svetu, ni brez pomena. Zato ne želim polniti strani s praznimi in nepomembnimi črkami, ampak z zgodbami, polnimi barv, svetlobe, življenja. Pravzaprav še sama ne vem, kam & kako naprej, v katero smer pluti, vem le, da moram najprej najti v sebi tisto najboljše & najlepše, potem pa vse to preliti v barve, oblike, besede. Morda bodo meseci, ki sledijo soncu, prinesli odgovore.

Preden kliknem na gumb Objavi, pripnem še “frišne” mini drobižnice za velike zaklade. Ja, Instagram še vedno kraljuje na seznamu mojih priljubljenih aplikacij in mi pomaga na 1-2-3 zajeti trenutke 🙂 .

IMG_20140812_145619-2IMG_20140811_183609-2IMG_20140813_144029-2IMG_20140812_210210-2

Ko nehamo rasti, začnemo veneti

Čeprav imam toooliko za povedati o odpiranju novih vrat, o sestavljanju novih spoznanj, je v slovarju premalo besed. Kljub mini frustracijam, ker se prsti ustavljajo na tipkovnici, sem vesela, saj so ravno občutki, ki jih ne znamo opisati in preliti na papir, najbolj dragoceni. Pristna čustva, globlja od oceanov, so neprecenljiva. Včasih so lahkotnejša od helijevega balona, včasih težja od gora, a vedno povezana z občutkom, da ŽIVIM.

Morda bo zvenelo kičasto, pa vendar vam povem, da je bila odločitev za oddih od virtualnega raja ena najboljših odločitev, kar sem jih lahko sprejela na trenutni točki življenja. Sebe in svoje življenje sem videla iz popolnoma nove perspektive.

Redno pospravljanje in čiščenja navlake v stanovanju jemljem mogoče celo preveč smrtno resno. Verjamem, da je potrebno narediti prostor za novo, svežo energijo. A nikoli nisem načrtno čistila svojega življenja (in priznajmo si, naš notranji svet je pomembnejši iz zunanjega). Nikoli si nisem vzela časa za resen razmislek o “smetenju” življenja z nepomembnimi rečmi, ki ne delajo iz mene boljšega človeka in ne prispevajo k osebni rasti. Če je naš notranji svet nabit z navlako, ni prostora za sveže ideje in  obtičimo na mestu. In ja – brezciljno brskanje po internetu ter “visenje” na družabnih omrežjih še kako prispevata svoj delež k zasičenosti notranjega sveta. Ne rabite verjeti mojim besedam, priporočam vam, da vsaj za kak dan ali dva pospravite računalnik. Preberite knjigo, ki čaka na vas na polički, pojdite v naravo, obiščite prijatelja. Naredite nekaj samo zase in se napolnite s svežo energijo.

Priznam, lažje in udobneje je živeti z načrti na papirju. Trdo delo, redno čiščenje notranjega sveta in odpovedovanje “drobnim” razvadam ne zveni privlačno. Pa vendar predolgo bivanje v coni udobja zelo drago plačamo. Z malodušjem, zdolgočasenostjo, občutkom ujetosti.

Najpomembnejše spoznanje, do katerega sem se dokopala v tem času, je to, da potrebujem spremembe, potrebujem izzive, potrebujem občasne izlete izven svoje cone udobja. Ko nehamo rasti, začnemo veneti. Če želimo rasti, moramo biti močnejši od nevidne sile, ki nas vedno znova vleče nazaj v cono udobja in se z vsemi štirimi upira spremembam.

Prvi večji izlet iz cone udobja so drobižnice, ki sem se jih po začetnih ne ravno uspešnih poskusih končno ponovno lotila. Izboljšala sem kroj, podlogo. Vaja, vaja, vaja in še enkrat vaja, dokler ne bodo nastale drobižnice, ki bodo ustrezale mojih visokim standardom :). Čeprav te prve drobižnice niso popolne, sem se kar zaljubila v njih 🙂 .

Drobižnica 3 črna zelena pike deteljice Frame coin purse black green clover 1 Drobižnica 3 črna zelena pike deteljice Frame coin purse black green clover 2 Drobižnica 3 črna zelena pike deteljice Frame coin purse black green clover 3 Drobižnica 4 črna morda rumena rože Frame coin purse black blue yellow flower 1 Drobižnica 4 črna morda rumena rože Frame coin purse black blue yellow flower 2 Drobižnica 5 vijola metulji  Frame coin purse purple chevron butterfly 1 Drobižnica 5 vijola metulji  Frame coin purse purple chevron butterfly 2

Moja prva drobižnica & morje :)

O drobižnicah sanjam že ZELO dolgo. Od lanskega leta imam ves potreben material, le poguma in prave volje ni bilo od nikoder. Pred dnevi sem si obljubila, da se bom pred odhodom na morje (jupiii :)) lotila vsaj enega projekta, s katerim odlašam že celo večnost.

Ok, drobižnica na fotografiji v resnici ni moja prva drobižnica (ampak tretja) – je prva uspešno izdelana drobižnica. Po križih in težavah sem že skoraj obupala, a se je vztrajnost obrestovala :).

Jutri odpotujem na morje v družbi nove drobižnice, ljubezni ter veeelikega kupa knjig :).  Doma bom pustila vse skrbi, strahove, dvome. Lansko leto sem s celoletnim projektom nadaljevala tudi na dopustu, letos bom popolnoma vse obveznosti pustila doma. Kdo ve, morda me spontano odnese v kakšno novo izkušnjo.

Se “vidimo”, ko se naužijem morja & sončka, do takrat pa lep ustvarjalni pozdravček :).

Day 144 - first frame coin purse dot 1 Day 144 - first frame coin purse dot 2 Day 144 - first frame coin purse dot 3Števec prvih korakov: 144/365

Metuljčkomer: 119/365

Danes sem imela ponovno resen pogovor sama s seboj. V preteklih skoraj 4-ih mesecih sem zaradi pomanjkanja časa ali energije velikokrat izbrala najlažjo možno metuljčkasto pot. Ampak takšne že prehojene in raziskane poti ne vodijo na nove kraje, na kraje kamor želim priti.

Kljub temu, da me je danes ponovno vleklo v cono udobja, sem poskusila nekaj novega. Majhna drobižnica, ki je hkrati obesek za ključe, je zelo uporabna takrat, ko se na vroč poletni dan sprehodite do najbližjega sladoledarja 😛 :).

Metuljčkomer: 119/365

Trenutno stanje duha: Odštevam 🙂