Zaključni meseci preteklega leta so bili noro hitri. Znašla sem se na vrtiljaku, prehitrem, da bi lahko izstopila. Prehitrem, da bi obdržala pred očmi to, kar je resnično pomembno. Saj veste – na lovu za nečim blazno velikim pogosto spregledamo malenkosti, ki pravzaprav niso malenkosti. Ko namenjamo določenemu delčku svojega življenja preveč časa ter energije, zdrsnemo iz ravnovesja. Če ste vsaj malo podobni meni in se lotevate stvari s strastno predanostjo, potem veste, o čem govorim. Nekaj vas posrka vase, čez čas pa izpljune in pristanete na zadnji plati. S popolnoma izpraznjeno notranjo baterijo.
Obljubila sem si, da postavim v začetnem delu leta ustvarjanje za šivalnim strojem na stranski tir, in si vzamem čas za ustvarjanje svojega življenja. Razmislim, kaj želim, kam želim, predvsem pa ZAKAJ. Poiščem ravnovesje in smisel. Postavim palico pričakovanj višje. Razmislim, kako vnesti v življenje ter posledično tudi izdelke še več svetlobe, lepote, uporabnosti.
Če vas zanima, do kakšnih globokih spoznanj sem se dokopala v tem času, vam povem, da so vprašanja rodila le še dodatna vprašanja. Raziskovanje je odprlo še več poti, še več želja. Iskanje ravnovesja je postalo še večja misija nemogoče, saj skušam uravnovesiti več ciljev. Ampak sedaj se bolj zavedam pomena uravnoteženosti različnih delčkov življenja. Vsak dan skušam vsaj malce upočasniti vrtiljak, da ponovno ne podivja.
S temi ne blazno pretresljivo novimi spoznanji je ustvarjanje ponovno v živahnem zagonu, ideje se množijo kot gobice po dežju. Preden vam pomaham v pozdrav, prilepim nekaj utrinkov 🙂 :
