Od današnji mini debati na Ednevniku sem razmišljala o barvah. Kako imajo prav zares svoj jezik. Če pogledamo dva izdelka, ki sta oblikovno identična, a sta odeta v druge barve, je morda sporočilo povsem različno. Barve dodajo svojo lastno noto in budijo občutke nekje v globinah naše biti. Čeprav jih gledamo, jih pravzaprav čutimo in brez njih bi bilo moje življenje puščavsko pusto :).
Danes sem naredila še tretjo skupino čestitk, tokrat v bolj “divjih” barvnih kombinacijah :).
Metuljčkomer: 157/365
Trenutno stanje duha: Pestro 🙂