Priznam, tole ponovoletno ustvarjalno pavzo sem potrebovala bolj, kot sem sprva mislila. Velik del časa sem namenila pospravljanju materiala, ki ga bom sedaj, ko se podajam v šiviljske vode, potrebovala manj. Začela sem iskati blago ter gumbke za novo kolekcijo predpasnikov, oblekic, copatkov in toaletk. Uiii :). Razmišljala sem o tem, v katero smer želim iti naprej.
Ko se začneš bolj resno ukvarjati z ustvarjanjem in gradnjo svoje znamke, se začneš zapleteti v iskanje formule za uspeh. Začneš razmišljati o tem, kaj bi bilo zanimivo za prodajo. Vse lepo in prav, seveda je potrebno upoštevati tudi ta faktor. A iskanje odgovorov lahko zamegli sliko in začneš pozabljati, zakaj sploh počneš, kar počneš. Del neokrnjenega veselja prekrijejo drobna razočaranja, saj naenkrat vse dojemaš bolj osebno.
Zavedati sem se začela, da je postal moj cilj pomembnejši od poti. Zavedati sem se začela, da iščem zunaj sebe. “Popolnost ni takrat, ko nimamo več ničesar dodati, temveč takrat, ko nimamo več česa odvzeti.” Če sem iskrena, je vsega okrog mene preveč. Preveč želja, preveč različnih poti, preveč ciljev. In ravno to je tisto, kar je po moje najtežje. Izluščiti posebnost, ki te loči od ostalih ustvarjalcev, ter odstraniti vse nepotrebno. Spoznati, kaj od vsega počneš z NAJvečjo strastjo in kaj lahko narediš zares odlično.
Vem, naučiti se moram prisluhniti sami sebi, ločiti nianse in odtenke, ki so med seboj na prvi pogled podobni, a pomenijo nekaj povsem drugega. Ok, dovolj filozofiranja, gremo na praktični del :).
Predpasnik. Iz blaga iz rožicami, ki me je zelo prijetno presenetilo. Z gumbki, ki so tako luštni, da bi jih najraje pojedla (čeprav vem, da bi mi bilo potem žal, hihi :)). Predpasnik me spominja na pomlad – kljub sveže zapadlemu snegu.
Tako, tole je moj mini novi začetek, vem da jih bo še mnogo, pa vendar mi bo tale ostal v posebnem spominu :).
