Težko je pisati o težkih rečeh. Pa ne le zato, ker se zdijo na papirju tako dokončne, temveč zato, ker sejejo oblake na moj virtualni otoček, na katerem sem vedno želela deliti sonce.
Pa vendar … pridejo v življenju trenutki, iz katerih ne moremo izbrisati temnih odtenkov. Trenutki, ki nas obračajo kot lutko iz cunj na spiralno zavitem vlakcu zabaviščnega parka. Trenutki, ko podvomimo v svojo pot.
Vem, neradi pomislimo na TISTO. Niti dotikati se ne želimo tega krhkega mehurčka. Kot da ne verjamemo, da se bo TO zgodilo tudi nam – če pa že, pa vsaj še nadaljnjih 40 ali 50 let ne.
Januarja je umrl moj svak. Pogumno se je boril, molče prenašal bolečine, pa vendar je bila bolezen močnejša. Pred nekaj tedni ponovno pogreb – soustvarjalka, ena najbolj močnih in pozitivnih oseb, kar sem jih kdajkoli srečala. Oseba, ki nas je učila užiti trenutek in kako biti srčen do sočloveka tudi sredi lastnega trpljenja. Dva človeka, mlajša od mene, sta imela dolg spisek ciljev in želja – za katere je žal zmanjkalo časa.
Ko sem spremljala boj za življenje tako mladih oseb, je iluzija večnosti počila. Kot bi me nekdo pogledal v oči tako resno, da kljub strahu pred njegovimi besedami ne bi upala odmakniti pogleda, in rekel: »Helena, neozdravljivo bolna si. Umiraš. Ne vem, kako hitro bo bolezen napredovala. Morda so pred teboj le še dnevi, morda desetletja. Tvoja bolezen je tako nepredvidljiva, da statistično gledano težko napovem. Ampak nekaj je gotovo – ne boš ozdravela, zato se moraš naučiti živeti z negotovostjo poteka bolezni in gotovostjo konca.«.
Razum ve, da so izgube in bolezni opomniki, da zaživimo bolj pristno. Pa vendar me je namesto brce k spremembam zajela PANIKA. Prej nisem niti slišala, kako zrnca peščene ure polzijo skozi odprtinico, potem je vsak padec zrna donel kot udarec kladiva ob kovino. To jasno zavedanje konca ter lastne nemoči nad potekom dogodkov me je vrglo v luknjo, tako temno in globoko, da nisem videla dna. Le padanje sem čutila, ničesar ni bilo, za kar bi se lahko zagrabila in ustavila izginjanje v temo. Toliko vsega, kar se je zdelo nadvse pomembno, kar me je veselilo, je izpuhtelo kot kapljice v vročem poletju – in za seboj pustilo praznino, ogromno praznino, za katero nisem imela pojma, kako za vraga jo zapolniti.
Prepričana, da je služba rešitev, sem pridno pošiljala prijave. Po razgovorih, na katerih sem čutila odpor, pomešan z občutkom, da ne spadam tja, sem našla službo, ki se mi je zdela pisana na kožo – a sem že po nekaj dneh spoznala, da me bo zadušila, če ostanem. Takrat sem si končno priznala, da je služba le beg. Beg od izolacije domačih sten, od strahov, od praznine. Tako izgubljena sem bila, želela sem, da mi vsaj za 8 ur dnevno nekdo pove, kaj moram početi – ker JAZ nisem vedela.
Sedaj, ko panika popušča svoj primež, sem globoko hvaležna za lekcijo minljivosti. Globoko hvaležna za praznino – saj jo lahko zapolnim točno tako, kot sama želim, ne pa tako, kot naj bi bilo prav. Sedaj vem, da je to edina pot do veselja v najbolj čisti obliki.
Največji korak zame je vpis v šolo. Da bi znala tudi sama grafično oblikovati noro dobre vzorce, se je zdelo vedno neuresničljivo, pretežko zame. Govorila sem si, da imam premalo talenta, premalo poguma, preveč let – a besede, da moram vsaj poskusiti uresničiti svoje sanje, so bile glasnejše.
Uf, ni enostavno polniti rahlo zarjavelih možgančkov z novimi informacijami. Ni enostavno učiti nerodnih prstov risanja. Ni enostavno prebroditi trenutkov, ko se zdi vse svinčeno težko. Pa vendar se na tej popolnoma neznani poti počutim »končno doma«.
Spoznavam, da se le izven cone udobja, ko rastem in napredujem, počutim resnično živo. Srčno upam, da bom z novim znanjem oživila ideje, ki se razraščajo v meni in povzročajo nemir. Da bom napolnila ne le moje srce, temveč tudi srca strank – in naredila njihova življenja na nek način lepša. 
