Slika ustvarjalne poti, ki jo želim raziskati, postaja bolj jasna in sestavljena. Če seštejem, je v tem metuljčkastem projektu največ nakita. Pa vendar je bila moja prva ljubezen oblikovanje oblačil in torbic. A koraki so se nekje sredi poti ustavili. Morda sem videla pred seboj premalo ovir, vrednih premagovanja. Morda mi je enostavno zmanjkalo poguma, da bi se lotila novih izzivov. Cona udobja je močan magnet in če ne najdeš izhoda iz nje, se začneš utapljati v mlaki.
Sedaj sem začela na drugem koncu, pri ustvarjanju nečesa, kar je le redko povezano s šivanjem. Počasi, zelo počasi se v moji glavi oblikujejo tudi izdelki iz blaga. Morda tudi zato, ker sem začela brskati in odkrivati vzorce blaga, ki so mi prav pisani na kožo. In razmišljam o tem, kaj vse bi lahko naredila. Kakšne kombinacije bi bile prijetne na pogled. Kaj bi bilo lepo in hkrati tudi praktično.
Danes sem si rekla, da je skrajni čas za preizkušanje novih stvari, ki me mikajo, pa se jih nekako ne morem lotiti. Novi in nerodni začetki niso nikoli prijetna reč. Izbrala sem nekaj, kar se mi je zdelo dovolj enostavno za nedeljsko popoldne. In tole je moja prva toaletka takšne oblike.
Na koncu se je izkazalo, da sem se motila pri dveh točkah. Prvič: na videz enostavni projekt sploh ni bil tako zelo enostaven. Že tako viham nos nad zadrgami, tole pa je bilo za piko na i potrebno zašiti v loku. Tako me je ujela tema in na vrsti je bilo moje običajno jamranje&zmrdovanje nad fotografiranjem ob pomanjkanju sončka. Drugič: s strahom sem odprla mapico s fotografijami, prepričana, da so najmanj katastrofalne. A so vseeno uspele ujeti vsaj nekaj lepote :).
Še novica dneva – metuljčkasti projekt je srečno priplul v drugo polovičko, jupiii :).
Metuljčkomer: 183/365
Trenutno stanje duha: Pica in muvi najt 🙂
