V svojih zapisih zelo poredko kopiram že ustvarjena besedila. Ampak nekatera so tako popolna, da bi jih samo pokvarila, če bi jih zapisala s svojimi besedami. Vse, ki ste zamudili prvi dve zgodbici iz knjige Jorge Bucay-a: Ti povem zgodbo, vabim da ju preberete v mojih starejših zapisih (1&2). Izbrala sem tri naljubše odlomke iz knjige in danes je na vrsti zadnji (a vsekakor ne najmanj pomemben :)):
Nekoč je živel zelo žalosten kralj. Imel je služabnika, ki je bil, tako kot vsi služabniki žalostnih kraljev, zelo srečen. Vsako jutro je prebudil kralja, ko mu je prinesel zajtrk, in si ob tem prepeval burkaške pesmi. Na obrazu se mu je risal širok nasmeh, njegov pogled na življenje je bil vselej veder. Nekega dne ga je dal kralj poklicati k sebi.
»Paž,« mu je rekel, »v čem je tvoja skrivnost?«
»Kakšna skrivnost, veličanstvo?«
»V čem je skrivnost tvojega veselja?«
»Nobene skrivnosti ni, vaša gnada.«
»Nikar ne laži, paž. Glave so padale tudi zaradi manjših žalitev, kot je tvoja laž.«
»Saj ne lažem, veličanstvo, nobene skrivnosti nimam.«
»Kako pa si lahko vedno vesel in srečen? No, povej!«
»Veličanstvo, nobenega razloga nimam, da bi bil nesrečen.V posebno čast mi je, da vam lahko strežem. Moja žena in otroci živijo v hiši, ki nam jo je dodelil dvor, obleko imamo, lačni nismo, poleg tega pa me dostikrat nagradite z nekaj kovanci, da si lahko privoščimo še kak priboljšek. Kako ne bi bil srečen?«
»Če mi takoj ne poveš pravega razloga, te bom dal obglaviti,« je zagrozil kralj. »Samo zaradi tega, kar si mi povedal, ne more biti nihče srečen.«
»Toda, veličanstvo, nobene skrivnosti ni. Zelo rad bi vam ustregel, ampak ničesar ne skrivam …«
»Poberi se, izgini, preden pokličem rablja!«
Služabnik se je nasmehnil, se priklonil in odšel iz sobe. Kralj je bil ves iz sebe. Ni mogel razumeti, kako je lahko služabnik srečen, kljub temu da živi od miloščine, nosi rabljena oblačila ter jé ostanke dvorjanov. Ko se je pomiril, je poklical najmodrejšega med svojimi svetovalci in mu povedal o jutranjem pogovoru.
»Zakaj je ta človek srečen?«
»Veličanstvo, samo zunaj kroga je.«
»Zunaj kroga?«
»Tako je.«
»In zato je srečen?«
»Ne, veličanstvo, zato ni nesrečen.«
»Če prav razumem, si nesrečen, če si v krogu.«
»Tako je.«
»In on ni v krogu.«
»Tako je.«
»In kako je prišel ven?«
»Nikoli ni niti vstopil vanj.«
»Kakšen krog pa je to?«
»Krog devetindevetdeset.«
»Zdaj pa res ničesar ne razumem.«
»Razumeli bi le, če bi videli na svoje oči.«
»Kako pa?«
»Tako, da bo vaš paž vstopil v krog.«
»Da, prisilimo ga, da bo vstopil.«
»Ne, veličanstvo, nikogar ni mogoče prisiliti, da bi vstopil v krog.«
»Potem ga bo treba prelisičiti.«
»Nobene potrebe ni, visočanstvo. Če mu damo priložnost, bo vstopil sam, čisto sam.«
»Mar ne bo opazil, da je to njegova nesreča?«
»Pač, opazil bo.«
»Potem pa ne bo vstopil.«
»Ne bo se mogel upreti.«
»Po tvojem bo vedel, da bo nesrečen, ker bo vstopil v ta bedasti krog, pa bo to vseeno storil in ne bo mogel ven?«
»Točno tako. Veličanstvo, ste pripravljeni izgubiti izvrstnega služabnika, da bi razumeli ta krog?«
»Da.«
»Če je tako, pa vas pridem ponoči iskat. Pripravite usnjen mošnjiček z natanko devetindevetdesetimi zlatniki. Devetindevetdesetimi!«
»Še kaj? Naj za vsak primer s seboj vzamem stražarje?«
»Nič, le mošnjiček. Veličanstvo, se vidiva zvečer.«
»Velja.«
In tako je bilo. Ponoči je modrec prišel po kralja, skupaj sta se odtihotapila čez dvorišče in se skrila ob paževi hiši. Tam sta počakala do zore. Ko se je v hiši prižgala prva sveča, je modrec vzel mošnjiček in nanj pritrdil papir, na katerem je pisalo:
Ta zaklad je tvoj.
Je nagrada,
ker si dober človek.
Denar porabi,
a nikomur ne povej,
kako si ga našel.
Nato je mošnjiček privezal na vrata, potrkal in se ponovno skril. Ko je prišel paž ven, sta modrec in kralj skrita za grmom opazovala, kaj se bo zgodilo. Služabnik je zagledal mošnjiček, prebral napis in mošnjiček stresel. Ko je zaslišal kovinski zven, se je prestrašil, stisnil mošnjiček k prsim, pogledal okoli sebe in se vrnil v hišo. Zunaj se je slišalo, kako je zapahnil vrata. Kralj in modrec sta stopila k oknu, da bi videla, kaj se dogaja v notranjosti. Služabnik je z mize pometel vse, kar je bilo na njej. Pustil je le svečo. Sedel je in vsebino mošnjička stresel
na mizo. Ni mogel verjeti svojim očem. Pred seboj je imel kup zlatnikov! On, ki se v življenju ni dotaknil enega samega zlatega kovanca, jih je imel zdaj pred seboj cel kup. Pobožal jih je in jih začel zlagati drugega na drugega, gladil jih je in jih osvetljeval s svečo. Zbral jih je v kup, jih raztresel in delal iz njih kupčke. Ko se je tako igral, je začel delati kupčke po deset. En kupček po deset, dva kupčka po deset, tri kupčke, štiri, pet, šest … in medtem je štel, deset, dvajset, trideset, štirideset, petdeset, šestdeset … dokler ni napravil zadnjega kupčka: devet zlatnikov!
S pogledom je iskal po mizi še enega. Nato je pogledal na tla, nazadnje pa še v mošnjiček. »To ni mogoče,« si je mislil. Zadnji kupček je postavil k drugim in se prepričal, da je res nekoliko nižji. »Oropali so me,« je zavpil, »prekleto, oropali so me!« Še enkrat je pogledal po mizi, po tleh, v mošnjiček, pobrskal po svojih oblačilih, izpraznil si je žepe, iskal po pohištvu, a tega, kar je iskal, ni našel. Na mizi ga je bleščeči se kupček kot v posmeh opozarjal, da je zlatih kovancev devetindevetdeset, le devetindevetdeset. »Devetindevetdeset zlatnikov! To je veliko denarja,«je pomislil. »Toda en kovanec mi manjka. Devetindevetdeset ni popolno število. Sto je popolno število, devetindevetdeset pa ne.«
Kralj in njegov svetovalec sta ga še vedno opazovala skozi okno. Pažev obraz ni bil več tak kot prej, bil je namrščen, poteze napete, oči so se mu zožile, usta pa skrivila v prisiljen nasmešek. Kovance je shranil v mošnjiček in se ozrl okoli sebe, da bi se prepričal, da ga nihče od domačih ni videl, nato pa mošnjiček skril med drva. Vzel je papir in pero ter se lotil računanja. Kako dolgo bo moral varčevati, da bo zbral dovolj denarja za stoti zlatnik? Med računanjem se je glasno pogovarjal sam s sabo. Pripravljen je bil trdo delati tako dolgo, dokler mu ne bo uspelo dobiti še zadnjega zlatnika. Potem mu morda ne bo nikoli več treba delati. Če ima človek sto zlatih kovancev, mu ni treba delati. Če ima človek sto zlatnikov, je bogat. S sto zlatniki lahko živi v miru.
Nazadnje je le izračunal. Če bi prihranil vso plačo in vse dodatke, bi v enajstih ali dvanajstih letih privarčeval dovolj za zlatnik. »Dvanajst let je dolga doba,« je pomislil. Morda bi ženo lahko prosil, naj si začasno poišče službo v vasi. In tudi sam bi lahko v palači delal ves dan, do večera, in s tem še dodatno zaslužil. Spet je začel računati. Ko je prištel še ženino delo v vasi in svoj zaslužek, če bi delal dlje, bi zbral dovolj denarja v sedmih letih. Tudi to je bilo predolgo! Morda bi v vas lahko vsak večer odnesel ostanke hrane in jih prodal. Manj kot bodo jedli, več hrane bodo lahko prodali …
Prodali … Prodali …
Bilo je toplo. Zakaj potrebujejo zimska oblačila? Zakaj potrebujejo več kot en par čevljev? Bilo bi žrtvovanje, a v štirih letih žrtvovanja bi mu uspelo dobiti stoti zlatnik.
Kralj in modrec sta se vrnila v palačo. Paž je vstopil v krog devetindevetdeset … V naslednjih mesecih se je služabnik držal svojih načrtov. Nekega jutra je vstopil v kraljevo sobo, tresnil z vrati ob zid, godrnjal in bil sploh slabe volje.
»Kaj je narobe?« je zadovoljno vprašal kralj.
»Nič, nič.«
»Še pred kratkim si se smehljal in ves čas prepeval.«
»Saj opravljam svoje delo, kajne? Morda pa veličanstvo želi, da hkrati opravljam še delo dvornega norca in burkeža?«
Ni minilo dolgo, ko je kralj služabnika odpustil. Ni bilo prijetno imeti paža, ki je vedno slabe volje.
Ob današnjem pogovoru sem se spomnil te zgodbe o kralju in njegovem služabniku. Ti, jaz, mi vsi smo bili vzgojeni v tem trapastem pogledu. Vedno nam nekaj manjka, da bi bili srečni, toda samo zadovoljni lahko uživamo v tem, kar imamo. Naučili so nas, da bomo srečni, ko bomo imeli to, kar nam manjka … In ker nam vedno nekaj manjka, nikoli ne moremo uživati v življenju …
A kaj bi se zgodilo, če bi nas razsvetlilo in bi nenadoma ugotovili, da je naših devetindevetdeset zlatnikov sto odstotkov zaklada, da nam ne manjka nič, da nam nihče ni ničesar ukradel, da sto ni prav nič bolj polno število kot devetindevetdeset. Da je to le past, korenček pred nosom, da bi bili neumni, da bi vlekli voz utrujeni, slabe volje, nesrečni ali vdani v usodo. Past, da nikoli ne bi nehali vleči in da bi vse ostalo enako … Vedno enako! Kako bi se vse spremenilo, če bi lahko uživali v svojih zakladih, takšnih, kot so.
Toda pozor, Demián. Če ugotovimo, da je devetindevetdeset naš zaklad, to še ne pomeni, da moramo pozabiti na svoje cilje. In ne pomeni, da moramo biti z vsem zadovoljni. Kajti eno je sprejeti, drugo pa vdati se.
Metuljčkomer: 268/365
Trenutno stanje duha: 🙂
